Romanski razgledi: Blabla o etiki

Cilj je povečati zaupanje Francozov v demokracijo.

Objavljeno
08. junij 2017 20.49
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Predvolilno obljubljati moralo in etiko pomeni močno zavezo, ki se post festum ne sme pokazati za prazno moraliziranje. Pri nas že vemo, kako je to, kajne – ohranjati integriteto po zmagi? Ni, da bi se vlada širokoustila.

Tudi novi francoski predsednik Emmanuel Macron je predvolilno kampanjo zastavil okrog neoporečnosti, preglednosti in kot zdaj kaže, bo prav tako prvi zakon, ki ga utegne uresničiti vlada Édouarda Philippa, zakon, po katerem naj bi poskrbeli za transparentnost v javnem življenju in odpravo konfliktov interesov.

Predlog zakona naj bi predstavili med prvim in drugim krogom skorajšnjih parlamentarnih volitev oziroma 14. junija, v njem pa pometli z vsem, kar že nečastno obremenjuje francosko politiko. Ni problematična le afera Penelopegate, ki je nekdanjemu premieru Françoisu Fillonu preprečila morebitni vzpon v Elizejsko palačo, republikansko desnico pa dodatno razgradila, in ni sporna samo evropska finančna afera, v katero je zaradi fiktivnega dela pogreznjena populistka Le Penova, ampak tudi – kot zadnja leta odmevajo sodni dosjeji in so mediji polni politične aferaškosti – financiranja nekaterih strank in kampanj.

Macron ne orje nikakršne ledine, saj so dva moderna zakona potrdili že pod Hollandom – z njima so poskrbeli za organ, ki bedi nad transparentnostjo javnega življenja, za protikorupcijsko agencijo, za javno objavljanje premoženja izvoljenih predstavnikov ljudstva ... –, a novi predsednik je odločen narediti še korake naprej k transparentnosti, predvsem v narodni skupščini in senatu. »Zaposlovanje« družinskih članov ne bo več dovoljeno, kakor parlamentarci ne bodo smeli opravljati svetovalnih dejavnosti in tudi opravljanje iste funkcije bo omejeno na največ tri mandate ..., je nekatere predloge predstavil minister za sodstvo François Bayrou. Napovedani ukrepi naj ne bodo le parcialne rešitve, ampak je cilj nasploh povečati zaupanje Francozov v politiko in demokracijo. Okostnjaki naj bi tako dokončno popadali iz omar, novih pa da ne bo več vanje.

Da je led, po katerem hodi Macron, tanek, kaže domnevna (nepremičninsko-nepotistična) afera, v katero se je pogreznil njegov minister Richard Ferrand. Morda je minister, ki je zdaj predmet preliminarne preiskave, gnilo jajce, pa čeprav so pri izbiranju novega kabineta zelo pazili, da bi bili vsi v njem čisti kot solza: zato so tudi za en dan prestavili predstavitev ekipe. Občutljivo je še, da je med odhajajočimi poslanci, ki se zdaj pod znamko République en marche! potegujejo za vnovični mandat, vsaj pet takih, ki jim kot parlamentarni sodelavci pomagajo družinski člani – kar sedanja zakonodaja dovoljuje, a treba je delati, konkretno, ne le fiktivno in za povrhu vleči denar. Ob tem niso redki niti tisti iz vrst kandidatov LRM, ki delujejo kot svetovalci, v prihodnje pa, če bo zakon sprejet, tega ne bi smeli početi vsaj leto dni pred izvolitvijo. Preizkušnje so očitne, da ne bo hudo tudi razočaranje.

Obljuba dela dolg, etika pa zahteva trdo delo, neomajno plemenitost in ne prenese cmeravo lažnega blabla. Za vrednotenje je prehitro, saj je v nedeljo prvi krog parlamentarnih volitev, a Macron je začel mandat (zunanjepolitično) preodločno, da bi že lahko cinično nehali verjeti, kako je tudi v domači politiki mogoče spremeniti vse – na bolje. Kdor hoče prav, zmore tudi največ.