Tiskane izdaje
Pokop škofa Rožmana v ljubljanski stolnici, kjer počivajo njegovi predhodniki in bodo nasledniki, je bil zgolj pietetno dejanje. Cerkev je storila vse, da se dogodek ni izrodil v manifestacijo revidiranja zgodovine in kulturnega boja - tako na simbolni kot vsebinski ravni -, česar so se nekateri bali. Na simbolni ravni s tem, da na pogreb niso vabili politikov in niso dovolili govorov, na vsebinski pa z dostojanstvenim in skrbno pretehtanim nagovorom ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa. Vernikom, ki so napolnili stolnico - večinoma so bili to starejši ljudje -, pomeni pogreb Rožmana doma moralno zadoščenje in enako tudi slovenskim izseljencem v ZDA, kjer je Rožman po vojni služboval.
Kaj pa pomeni drugim ljudem? Večini je za prekop Rožmanovih posmrtnih ostankov vseeno, čeprav je bilo videti, da zanj vlada izjemno veliko zanimanje medijev in javnosti. V resnici je bilo zanimanje namenjeno Rožmanu kot simbolu. Ta škof namreč simbolizira narodovo razklanost med drugo svetovno vojno. In tako kot še danes Slovence deli odnos do NOB in revolucije, do domobrancev in partizanov, jih deli tudi odnos do Rožmana. Za nekatere vseh sedem desetletij od konca vojne žrtev, za druge kolaborant, in pri tem bo ostalo ne glede na to, kaj so že in kaj še bodo o njegovem medvojnem ravnanju ugotovili zgodovinarji.
In neenotni v oceni bodo ostali tudi zgodovinarji, kajti zgodovinopisje na eni strani temelji na dejstvih, na drugi strani pa je to tudi interpretativna veda, se pravi da je podvržena tudi zgodovinarjevemu svetovnonazorskemu prepričanju.
NOB, v katerem so se eni postavili na pravo stran in drugi na napačno, nas je usodno zaznamoval. Le kako tega takrat niso znali predvideti? Kako so se lahko tako motili v presoji, kaj je prav in kaj narobe, vključno z Rožmanom? General Ruggero, ki je bil sicer sila zadovoljen z ustanovitvijo MVAC (bele garde), je leta 1942 škofu daljnovidno napovedal, da ta med Slovenci ustvarja tolikšno sovraštvo, da ga še petdeset let ne bo mogoče izkoreniniti. Ruggero gotovo ni bil poznavalec slovenske duše, očitno pa si je znal predstavljati, kako globoko v psiho bo zarezal bratomorni spopad.
Slovenci Italijanom in Nemcem, potomcem okupatorjev, ne pripisujemo krivde za zločine njihovih očetov in dedov. Nismo jih pozabili, pa vendar so nas ti v medsebojnih odnosih nehali obremenjevati. Brat proti bratu, sosed proti sosedu pa je nekaj, kar ni ostalo le v slovenskem zgodovinskem spominu, ampak je očitno tudi v genskem zapisu. Kako sicer pojasniti to, da so po liniji domobranci - partizani razdeljeni tudi mladi, odvisno od tega, na kateri strani so bili njihovi stari in prastari starši.
Traktati o spravi so jalovi. Treba bo nedvoumno povedati, kdo je bil osvoboditelj in kdo kolaborant ter kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani. Na obeh straneh so bili številni odtenki, ki pa niso bistveni. Grobovi so stvar etike, dejanja so stvar zgodovinske odgovornosti, čeprav so bila narejena s še tako dobrimi nameni.
