Ruska rešitev

Vsakih 45 minut ume pet Sirijcev. Tudi brez kemičnega orožja.

Objavljeno
10. september 2013 00.03
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
Zdela se je politično briljantna odločitev, ko je ameriški predsednik Barack Obama sirski vroči kostanj vrgel kritikom v kongresu in jim prepustil odločitev o vojaškem posredovanju. A je pozabil, da bodo na akcijo vedno pripravljeni desničarji raje postali glasniki previdnosti, kot da bi prikimali osovraženemu predsedniku. In da so levičarji premalo zvesti, da bi privolili v nov vojaški eksperiment.

Za ZDA se vleče umazana sled. »Nujna vojna« v Afganistanu se je sfižila v desetletno puščanje krvi in korumpirano državo. »Slaba vojna« v Iraku je režim zamenjala s prikrito državljansko vojno bombnih napadov. Tudi »dobra vojna« v Libiji je povzročila razpad družbe. Misijonarska aroganca Busha mlajšega je doma sprožila močan odpor do aktivizma v zunanji politiki. Američani, sami utrujeni od recesije, imajo dovolj vojaških posredovanj, v katerih vojaki umirajo brez jasnega cilja.

Kljub temu bi kongresni »ne« posredovanju imel precejšnje posledice, ne le za verodostojnost Obame, ampak tudi za verodostojnost države. ZDA so edina skupnost, ki je zmožna mednarodno vojaško posredovati – Združeni narodi so ujeti v hladnovojno ravnotežje nedelovanja, Evropa je po besedah njenih kritikov »vojaški muzej«, vsi drugi so le opazovalci. Američani so obupen svetovni policaj, toda edini, ki obstaja. Tega bi se morali zavedati na Balkanu po (prepoznem) posredovanju v BiH in ustavitvi spopadov na Kosovu.

Posebna ironija je, da bo zadrego morda presekala ruska diplomacija. Ultimat Johna Kerryja Bašarju al Asadu je včeraj iz »govorne figure« po moskovskem pozivu Damasku, naj preda nadzor nad kemičnim orožjem, postal možnost, da se Bela hiša izogne zadregi, Asad pa raketam. Kar ne bo spremenilo krvave resničnosti, da vsakih 45 minut umre pet Sirijcev. Tudi brez kemičnega orožja.