Ruska senca nad Ameriko

»Direktor FBI je bil odpuščen? Šalite se,« je z dodatnim sarkazmom dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ko je včeraj prišel na obisk ZDA. Prekanjeni diplomat se gotovo zabava zaradi težav Washingtona, ki ga razjeda vse hujša politična kriza in se vse bolj ukvarja sam s sabo.

Gotovo mu ni ušlo nerodno naključje, da je predsednik, ki ga najbolj goreči nasprotniki obtožujejo volilne zarote z Moskvo, odpustil glavnega preiskovalca, potem ko je ta zahteval več sredstev za preiskavo teh obtožb, dan pozneje pa se je nasmejan rokoval z ruskim diplomatskim vrhom. Ni naključje, da je rusko veleposlaništvo radodarno razkazovalo fotografije, potem ko ameriški mediji niso imeli dostopa do srečanja.

Namesto tega so v kadrovsko razdejani Beli hiši segli globoko v naftalin in iz njega za to priložnost potegnili še enega prekanjenega lisjaka realpolitike, Henryja Kissingerja. A jim je ušlo nerodno naključje, da v trenutku, ko predsednika države obtožujejo Nixonovskega poseganja v preiskavo njegovega početja, ta v Ovalni pisarni gosti nekdanjega svetovalca in zunanjega ministra Richarda Nixona, ki je tako kot Trump po potrebi pohodil ideale, etiko in moralo, ko je bilo treba doseči postavljene cilje. Le da novi predsednik ZDA to počne iz navade, ne iz potrebe.

Najbolj benigna razlaga ruske sence nad novo ameriško oblastjo pravi, da je kampanja Donalda Trumpa najela vsakogar, ki se je dovolj dolgo sukal okoli njih in tako končala z vrsto sodelavcev s čudnimi povezavami s Kremljem. Brezglavo ravnanje se nadaljuje v Beli hiši, in čeprav Trump morda ni mandžurijski kandidat Kremlja, se ta ne more pritoževati, ko nepredvidljivi voditelj maje glavno geostrateško nasprotnico.