Ruska strpnost

Ameriška politična krajina je obrnjena na glavo. Liberalni mediji ugotavljajo, da je Bela hiša prepozno in premalo ostro odgovorila na ruske spletne vdore računalnike najmanj ene stranke. Del konservativnih republikancev pa bije plat zvona, ker predsednik Barack Obama »neodgovorno zaostruje odnose z Rusijo«, pri čemer po njihovih besedah ni predložil trdnih dokazov, da je Kremelj v resnici odgovoren za vdore. Razmere na desnici so še bolj zapletene, ker pomemben del stranke ne samo podpira nove sankcije, ampak zahteva posebno kongresno preiskavo ruskih posegov v volitve.

Kampanja demokratke Hillary Clinton se oklepa »ruske teorije«, po kateri so tedni curljanja ukradene e-pošte pred strani WikiLeaks tako zasenčili njeno podobo, da je to skupaj s FBI-jevskim udarom dober teden pred glasovanjem, ko je direktor zvezne policije napovedal nadaljevanje preiskave o njenem zasebnem strežniku za e-pošto, vplivalo na dovolj volivcev v ključnih zveznih državah, da so glasovali za njen osupljiv poraz. Tako se poskušajo otresti neizbrisljivega madeža, kako so lahko volitve izgubili proti nekomu, kot je Trump. Toda po drugi strani na zahodni strani Atlantika le še malokdo dvomi o trditvah celotne obveščevalne skupnosti, da so napad na strežnik demokratske stranke ukazali v Kremlju. Trumpovi krogi skoraj morajo trditi, da ni trdnih dokazov, saj to pred januarsko prisego precej maje verodostojnost prihodnjega predsednika.

Obamovi ukrepi ne bodo imeli zelo resnih posledic, štirje vodilni iz ruske vojaške obveščevalne službe verjetno niso nameravali potovati v ZDA in tam niso hranili svojega premoženja. Niti izgon diplomatov in zapiranje njihovih obmorskih letovišč ni usoden za Moskvo, ampak bolj poskus izzvati odziv, ki bi vsaj za nekaj časa zapečatil odnose med državama. To se tudi zdi glavni namen sankcij. Zato je odziv Vladimirja Putina, ki je kljub pozivoma lastnega zunanjega ministra le odmahnil z roko, toliko bolj premeten. Na ta način pušča Trumpu veliko več manevrskega prostora, da začne diplomatsko otoplitev in sčasoma ukine večji del sankcij. Skupaj z dogovorom Moskve in Opecom o zmanjševanju načrpanih količin nafte, s čimer naj bi dvignili njeno ceno, bi to Rusijo lahko popeljalo iz gospodarskih težav in Putinu pomagalo ohraniti socialni mir.

To na neki način osmisli njegovo naklonjenost newyorškemu milijarderju, čeprav je še vedno zelo nenavadna. A je Obamovo pospravljanje Bele hiše pred odhodom politično precej otežilo Trumpov položaj. Iz svojega letovišča na Floridi lahko sporoča, da je »čas za pot naprej«, toda Američane bo stežka prepričal, da se je motila celotna obveščevalna skupnost, še posebno če bo v kongresu hkrati potekala posebna preiskava. Poleg tega se je sedanja vlada potrudila in snela oznako zaupno z mnogih podatkov, da bi lahko čim bolj prepričljivo pokazali na vpletenost ruskih obveščevalnih služb. Ob vsej debeli zgodovini ameriških posegov v tuje države bi bila zgodba po svoje privoščljivo zabavna, če je ne bi pletel ruski avtokrat, ki je z njo v Belo hišo pomagal povsem nepredvidljivemu populistu.