Tiskane izdaje
Nedavno mi je prišla v roke zelo zajetna knjiga Ruske zgodbe s podnaslovom Zbornik prevodov iz ruske prozaistike, esejistike in publicistike. Ker mi je ruska literatura že od nekdaj ljuba, sem se nadejal zanimivega branja, a na svoje presenečenje sem naletel na nekaj podpovprečnih novel, večina knjige pa je namenjena političnim temam.
In tem prispevkom ni mogoče reči drugače kot tendenciozen politični pamflet, v katerem ne manjka bizarnih analiz zgodovine in sedanjosti, naivnih predvidevanj za prihodnost in predvsem prepričanj o skorajšnjem ponovnem vstajenju Moskve kot tretjega Rima.
V ospredju je teza o specifični evrazijski civilizaciji, ki je morda ekonomsko inferiorna, zato pa kulturno in predvsem duhovno superiorna v primerjavi z zahodom. Na klasično parlamentarno demokracijo, osebne svoboščine in vladavino prava gledajo zviška, saj to ni v skladu z veliko bolj vzvišenim poslanstvom ruskega naroda. Pravzaprav sploh ne potrebujejo nobenih posrednikov, v Rusiji obstajata samo dve entiteti in to sta ljudstvo in car.
Kakor piše ena od avtoric, »le združenje obeh – ljudstva in suverena ali vsemogočnika – lahko ustvari električni tok, ki zmore izžgati vso nesnago zmešanega časa«. No, car Vladimir je ustoličen, električna voltaža pa je z vsakim dnem višja.
Avtorji razpredajo povsem nesmiselne teze in relativizirajo tudi tako nesporna dejstva, kot je uničujoč učinek Stalinovega terorja. Še več, prav revolucija naj bi dokazovala, da so Rusi izbrano ljudstvo, ki je sicer moralo prestati velike preizkušnje, vendar je iz njih izšlo kot velik etični in moralni zmagovalec.
Imperialistična osvajanja, s katerimi jim je v stoletjih uspelo iz Rusije narediti največjo državo na svetu (seveda zgolj po geografskih merilih), avtorji poetično poimenujejo kot gradnjo »domovine narodov«, čeprav je povsem jasno, da jim brez mornarice ni preostalo drugega kot podjarmljati druge peš in na konju, zato je danes Rusija iz vesoljske ladje videti kot lepo zaokrožena in homogena celota.
Predvsem pa je v vsakem prispevku izrazita nota antisemitizma. Judje niso nikakršne žrtve, pravzaprav so bili celo nemški kolaboranti, kar naj bi med drugim dokazovalo dejstvo, da je francoski premier Léon Blum udobno preživel medvojna leta v Nemčiji. Čeprav je po internaciji v Buchenwaldu in Dachauu po naključju odnesel živo glavo, ker na koncu ni bil uresničen ukaz o njegovi likvidaciji.
Publikacijo bi lahko odpisali kot deplasiran kuriozum, če ne bi izšla pod okriljem Društva Slovenija Rusija in če ne bi tudi uradna slovenska politika zadnja leta koketirala s Putinom prek vseh meja dobrega okusa. In potem je tukaj še množica slovenskih proruskih trolov, ki na spletnih portalih s svojimi povsem nekredibilnimi komentarji soustvarjajo podobo Slovenije kot nekakšne občudovalke Rusije.
Tukaj sploh ne gre za kakšno potrebo po slovenski servilnosti do Evropske unije ali ZDA, prav je, da samostojno sprejemamo svoje odločitve, vendar je dejstvo, da nam Rusija glede družbenega, političnega in ekonomskega modela nikakor ne more biti vzor.
Ruska umetnost, še zlasti književnost in glasba, je neločljiv del evropske kulturne zgodovine, Rusi so prav tako zelo simpatičen narod, znani po gostoljubnosti, velikodušnosti, odprtem srcu in specifičnem smislu za humor. Vendar naj ostane pri tem, vsakršna tesnejša politična naveza z njimi bi se prej ali slej izkazala za pogubno, saj znajo biti tudi zelo agresivni in oblastni. Naj doma počnejo, kar hočejo, čeprav bi si človek vendarle želel sprememb, najprej zaradi Rusov samih, ki so v zadnjih sto letih resnično izkusili nepojmljivo veliko gorja.
Pa tudi zaradi odnosov v svetu. Rusi se morajo znebiti namišljenega občutka veličine, geografske razsežnosti so povsem irelevantne, obseg njihovega gospodarstva je primerljiv z italijanskim, brez nafte in plina pa pade na raven Poljske. Ostane le še ogromen vojaški potencial in predvsem enajst tisoč jedrskih konic, vendar si verjetno tudi Rusi sami ne želijo, da bi bili še naprej sinonim za posebneža, ki živi v uborni bajti sredi ogromnega posestva ter ustrahuje bližnjo in daljno okolico, ker ima polno omaro orožja.
