Rutina obrobnih strank

Begunska kriza in teroristična grožnja ustvarjata pogoje za vzpon konservativnih strank.

Objavljeno
22. november 2015 17.46
Kongres NSI
Zoran Potič, notranja politika
Zoran Potič, notranja politika
Sobotna kongresa NSi in SLS sta bila rutinska dogodka, ki ju je slovenska javnost komaj zaznala. To je logično, saj stranki trenutno ne igrata pomembne vloge v slovenski politiki, poleg tega sta bila kongresa vsebinska, in ne volilna, kar praviloma pritegne veliko večjo pozornost, prav tako pa ne smemo spregledati, da je slovenska javnost po dolgih letih politične krize še vedno indiferentna do političnih strank – naj bodo te z levim ali desnim predznakom.

Na kongresu NSi se ni zgodilo nič nepredvidenega. Na njem so predstavili nove gradnike programa, ki so ga zastavili pred lanskoletnimi volitvami. K izrazito neoliberalnemu gospodarskemu programu so dodali celovitejši vpogled v davčno reformo in zdravstveno reformo. S tem dobivamo veliko jasnejši pogled na stranko, ki se v zadnjem obdobju pomika proti sredini. Tega ne počne le z vsebinami, ampak tudi z retoriko, ki je veliko bolj obrušena in uglajena, tudi ko beseda nanese na neprijetne teme. Po poteku kongresa lahko sklepamo, da se vodstvo stranke dosledno drži načrta, ki so si ga zastavili pred lanskoletnimi volitvami, to pa je toliko modernizirati stranko, da bi bila sprejemljivejša za širši krog volivcev, potem ko se je SDS kot ključna stranka slovenske desnice radikalizirala.

Na drugi strani se je istega dne na kongresu sestala tudi SLS. Dejstvo, da nekoč celo združeni stranki istega dne organizirata kongresa in tega ne poskušata preprečiti, najbolje priča o (ne)sodelovanju. Kar je po svoje tudi logično. SLS se je po polomu na parlamentarnih volitvah umaknila v politično »podzemlje«, v drugo ligo politike, kjer se pripravlja na morebitno vrnitev v prvo ligo. Temu je bil namenjen tudi zadnji kongres, na katerem so posodobili statut in program stranke. O tem, ali se bodo res kdaj vrnili v parlament, bodo seveda sodili volivci na prihodnjih volitvah, so pa na kongresu poskušali prikazati, da so v SLS pomirili duhove, zakopali bojne sekire in resno začeli razmišljati o rasti. Tokratni kongres SLS je potekal v povsem drugačnem vzdušju kot lanski v Podčetrtku, kjer smo lahko v živo spremljali implozijo stranke, ko se nikakor niso mogli dogovoriti, kdo bo vodil stranko. Aktualni predsednik SLS Marko Zidanšek je povsem opustil politiko očiščenja stranke, ki jo je začel Radovan Žerjav. Celo več, vse, kar so storili v preteklosti, ko so se odrekli Francu Kanglerju ali Petru Vrisku, je Zidanšek izničil. Zaradi tega se zdi stranka seveda pomirjena, kako bodo to sprejeli člani stranke, ali celo volivci, pa je povsem druga zgodba.

Dejstvo je, da je vsaka vrnitev v parlament izjemno težavna naloga. Da je to možno, je že dokazala NSi, zato SLS ni pred nemogočo nalogo. Sobotni kongres bi lahko bil korak v to smer, če bodo šle tudi v prihodnosti okoliščine konservativnim strankam na roko. Begunska kriza in terorizem predstavljata neomejeno polje za ostro retoriko evropske desnice, tako da ne preseneča, da je Zidanšek na kongresu celo govoril o izdaji slovenske vlade v luči begunske krize. Kar pa trenutno bolj spominja na prisiljeno vzbujanje pozornosti.