S figo v žepu

Smo za odprt visokošolski in znanstveni prostor? Ter za razpise za prosta delovna mesta, kjer pod enakimi pogoji lahko kandidirajo tudi tuji strokovnjaki? Ja, že več let odmeva z vseh koncev. Toda ...

Ljubljanska filozofska fakulteta je poleti objavila razpis za učitelja, in sicer za nedoločen čas. Na prvi pogled zelo pohvalno, kajti na fakultetah jih je na stotine zaposlenih za določen čas že več let. Iz opisa del lahko tudi sklepamo, da iščejo nosilca predmeta. Sliši se resno in odgovorno. Vse dokler ne preberemo argumentov dekanje in v. d. predstojnika oddelka za filozofijo ter tudi ljubljanskega rektorja.

Verjeli bomo, da je komisija izbrala strokovnjaka. Toda, ali je ta tudi najboljši med prijavljenimi? Prav gotovo ni izbirala na način, iz katerega bi bilo razvidno, da si želi najboljšega. Svojo metodo izbora je pojasnila: »Komisija se sama odloči, ali bo izvedla intervju ali ne.« Vse to tako zelo spominja na jokerja visokega šolstva: »To je naša avtonomija.« Ni! Ker avtonomija nujno vključuje odgovornost. In odgovornost posamezne fakultete je, da skrbi za razvoj področja, ki ga poučuje in raziskuje. V Sloveniji je ta še večja, saj praviloma za eno znanstveno disciplino ne skrbi več kot ena institucija. To pa lahko počne zgolj z najboljšimi kadri, in ne s tistimi, ki ustrezajo predvsem trenutno vladajočim na fakultetah.

Filozofska fakulteta ni edina institucija, v kateri se vladajoči ne zavedajo, kaj takšna selekcija kadrov pomeni za kakovost visokega šolstva v prihodnje. Samo danes smo izvedeli za tri podobne primere na drugih fakultetah. Takšen vzorec se marsikdaj pojavlja tudi pri razpisih, na katerih delijo sredstva za znanost. Ta so se lani zmanjšala za vse, razen za programske skupine. Še pred tem so uvedli tudi kategorijo povabljencev, ki na razpisih sodeluje pod ugodnejšimi pogoji.

Vse to skupaj z odprtostjo nima nič. Ravno nasprotno, samo še bolj zapira že tako zaprto slovensko visoko šolstvo in znanost. Ki pa si, kot še kar odmeva, tako močno želita postati odprta. S figo v žepu. Moderno je namreč razlagati, da si želimo najboljše, tudi tuje strokovnjake, hkrati pa udobno sedeti na svojih položajih in ohranjati status quo.

Predvsem pa se je nemodro problema lotevati na napačnem koncu. Mednarodne razpise bo namreč smiselno objavljati šele po tem, ko bo ljubljanska univerza predstavljala okolje, v katero si bodo svetovno prepoznavni strokovnjaki želeli priti. Zdaj si ne. Ne želijo si biti del sistema, ki ne spodbuja sprejemanja dobrih odločitev in v katerem nihče ne odgovarja za napačne. Del sistema, ki je tako zbirokratiziran, da svetovno priznani strokovnjak potrebuje v Sloveniji leto dni, da postane docent, medtem ko pred tem pri seštevanju bibliografskih točk celo ugotovijo, da jih ima po naših pravilih premalo. Del okolja, v katerem se prepogosto vzgajajo in nagradijo posamezniku poslušni.

Interesa, da bi se to spremenilo, kot kaže, danes ni. Upajmo, da bo pojutrišnjem.