S figo v žepu

Informatizacija skoraj vseh por družbenega življenja je dejstvo, ki se mu ni mogoče izogniti. Kdor to stori, bo zaostal. To, da smo in da moramo biti napredna družba, je mogoče razbrati tudi iz argumentacije notranjega ministrstva, ki se je z ministrom Gregorjem Virantom na čelu vrglo v projekt e-volitev. Toda če smo lahko navdušeni nad e-upravo ali oddajanjem e-davčnih napovedi, urejanjem osebnih financ po spletu ali pa radi sanjamo o čudežih pametnega hladilnika, moramo, kadar nas politika prepričuje o lepotah glasovanja iz domačega fotelja, na prvo mesto postaviti pomen instituta volilne pravice.

Volitve so ključni mehanizem soodločanja ljudstva, katerega ustroj mora brezpogojno zagotavljati uresničevanje načela »en volivec, en glas«. In prav trojni problem zagotavljanja varnosti in tajnosti e-volitev ter korektnosti volilnega rezultata je doslej že marsikatero naprednejšo državo odvrnil od njihove uvedbe. Opevanje Estonije, ki je to možnost uvedla pred osmimi leti, bi moralo biti uporabno kvečjemu kot glasbena podlaga za resno, poglobljeno in široko razpravo o tem, zakaj sploh uvesti e-volitve in ali je mogoče zagotoviti, da bi bile te zaradi omenjenega trojnega problema neoporečne. Da jih je mogoče ukrasti v 48 urah, so pred tremi leti že dokazali raziskovalci ameriške univerze v Michiganu.

En sam ukraden ali prirejen volilni glas je namreč preveč. Če je v svetu e-bančništva praviloma mogoče izslediti denar, ki ga, denimo, ukrade kak spretni spletni kriminalec, to v svetu e-volitev ni mogoče. Ko e-volivec odda svoj glas, mora biti prepričan, da bo njegova identiteta skrita in glas upoštevan, sicer demokracijo lahko obesimo na klin. Tega mu danes nihče ne more obljubiti brez fige v žepu. V tem kontekstu zato ni pomembno, če bi e-volitve za odstotek ali dva lahko povečale volilno udeležbo, ker tveganje prevlada nad pričakovanimi koristmi. Prav tako je smešno oznanjati, da bi prinesle nekakšno volilno renesanso, v kateri bodo volivci trumoma klikali na imena njihovih odličnih političnih favoritov. Ljudje so politike siti, ker se že več let odločajo za manj slabe med slabimi kandidati, ne zato ker tega ne morejo početi po spletu.

Če si kljub resnim pastem srčno želimo ospletiti volitve, potem začnimo postopno, denimo z e-zbiranjem podpisov za referendume. To bi lahko bila dobra platforma za preizkušanje tehnologije, detektiranje varnostnih težav in privajanje volivcev na nove možnosti e-demokracije, a na preživetje osredotočena politika ljudem tega najbrž ne bo omogočila. Ampak saj gre za voljo ljudstva, mar ne? Politika, ki ji je res mar za vključevanje kar največ polnoletnih državljanov v demokratično odločanje, bo tem najprej omogočila večji vpliv na zakonodajo. Ne bo jim prodajala pravljic o svetu brez sovražnih vdorov v informacijske sisteme in skrivnostnih e-vohljaških programov tajnih služb, zaradi katerih se morajo žvižgači, kot je Edward Snowden, skrivati v Rusiji. Ne živimo v krasnem novem e-svetu, in če je za krajo klasičnih volitev treba podkupiti veliko ljudi, je za krajo e-volitev dovolj nekaj pametnih in premetenih e-glav.