S kislim nasmehom na počitnice

Letošnje šolske počitnice so verjetno ene najzaslužnejših. Za otroke, učitelje, vzgojitelje, ravnatelje in starše. Ocene izobraževanja na daljavo, s katerimi se kitita ministrstvo za šolstvo in zavod za šolstvo, so pravzaprav njihove. Epidemija je razkrila močne in vse šibke plati slovenskega šolstva. Učitelji, ravnatelji in šole so bili večino časa povsem prepuščeni samim sebi. Nekateri so se v novih razmerah počutili kot doma. Neodvisno od starosti, spola in predmeta poučevanja. Drugi so imeli obupne težave. Od pomanjkanja opreme in znanja do tega, da se v novih razmerah preprosto niso znašli.

Čeprav so učitelji velikokrat omejeni z nemogočimi pravili, zahtevami, preobsežnimi učnimi načrti, je že skoraj simptomatično, da v trenutku, ko se problem pojavi, na površino priplava besedna zveza »učiteljeva avtonomija«. Verjetno je prav, da učiteljem zaupamo, ne nazadnje so se šolali za to, da bodo poučevali, vendar je treba priznati, da epidemija ni nekaj, na kar bi te pripravljali na pedagoški fakulteti. Na voljo so imeli pomoč v priporočilih glede izobraževanja na daljavo, ki so prišla dva tedna po zaprtju šol, priporočila za ocenjevanje so prišla tako pozno, da če bi jih dosledno upoštevali, nekateri vseh učencev sploh ne bi mogli oceniti. Za priporočila NIJZ pa ravnatelji jasno povedo, da jih ni mogoče upoštevati.

Ministrica tega ne vidi kot prelaganja odgovornosti na učitelje, ampak kot stvar njihove avtonomije. Kako lahko učitelj strokovno presodi nekaj s področja epidemiologije? Vsak po svoje so razumeli tudi priporočila glede ocenjevanja. Srednješolski ravnatelji vedo, da so letošnje ocene višje, verjetno precej drugače ni niti v osnovnih šolah. Pa je znanja v resnici več? Bi otroci test, ki so ga leto dni starejši otroci pisali lani ob koncu šolskega leta, pisali bolje? Močno dvomim.

Učitelji pravijo, da nove snovi v tem času niso podajali. Ker je niso mogli. Najprej je trajalo, da so vzpostavili stik s svojimi učenci. Z vsemi otroki ga sploh niso mogli. Vzroki so različni, tudi tisti najstrašljivejši: nekateri otroci nimajo doma, kjer bi se borili s tečnimi starši, ki bi jih silili delati za šolo, ampak so bili med štirimi mrzlimi stenami z na smrt sprtima staršema in kjer je zmanjkalo za hrano. Ponekod so se otroci znašli v taki stiski, da so razmišljali tudi o končanju svojega, še ne dobro začetega življenja. Da otrok s posebnimi potrebami sploh ne omenjamo. Spet smo jih uspešno potisnili na rob. Da so ostali brez prepotrebnih terapij in celo dodatnih strokovnih pomoči v živo, ko so bile šole že odprte!

Stisk je bilo veliko tudi pri starših. Delali so od doma in hkrati pomagali otrokom. Pričakovati, da si bo prvošolec sam prebral navodila, pač ni mogoče. Drugi so hoteli pomagati svojim otrokom, a so morali delati. Govoriti, da bi lahko vzeli možnost varstva otroka, je metanje peska v oči. Prvič zato, ker se je s tem moral strinjati delodajalec, in drugič, ker ta odločitev danes morda pomeni, da boš jutri prvi na seznamu za odpuščanje.

Epidemija nas je vse izmozgala. Učitelji pravijo, da je bilo to obdobje, ko so delali daleč največ. Čeprav so garali, vedo, da to obdobje lahko z visoko oceno ocenijo le po svojem vloženem trudu, trudu staršev in otrok, po usvojenem znanju učencev pa najverjetneje ne. Tudi zato jih optimizem ministrice, ki morda pozitivno deluje na preostalo javnost, celo razjezi. Čeprav smo vsi komaj čakali počitnice in imamo koronavirusa verjetno vrh glave, je treba biti realen ter se resno lotiti priprav za jesen. Pa ne v pisarnah in akademskih razpravah, ampak v učilnicah in igralnicah ter za nasvet vprašati več tistih, ki tam delajo. Če smo se na njihovo avtonomijo lahko zanašali, ko je bila kriza največja, ne vem, zakaj jim ne bi zaupali tudi med počitnicami.