S Krko naprej

Ženske za moškimi v ničemer ne zaostajajo, ne po izobrazbi, ne po zaposlenosti, ne po prepričljivosti, ne po ..., razen v tem, da za njimi zares zaostajajo predvsem na izpostavljenih in pomembnih vodilnih položajih.

Objavljeno
08. marec 2011 19.50
Posodobljeno
08. marec 2011 19.50
Silva Čeh, gospodarstvo
Silva Čeh, gospodarstvo
Težko jih je najti na najvišjih menedžerskih in najvišjih političnih mestih, da znanstvenih in drugih ne poudarjamo. Se potem lahko čudimo, da je celo vrh evropske komisije začel akcijo, s katero želi zmanjšati žensko odsotnost na vodilnih položajih? Raziskave namreč potrjujejo, da so ženske manj poslovno hazarderske, njihov smisel za pošteno poročanje pa celo večji kakor moški. Ali bi se lahko začudili nad vprašanjem, kako bi se vrtela zadnja in tudi prejšnje finančne krize, če bi finančni svet in sploh svet ekonomije in biznisa v večji meri kakor zdaj vodile tudi ženske?

V slovenskem Združenju manager je slaba tretjina članov ženskega spola, o podobnem odstotku poročajo tudi iz Združenja nadzornikov Slovenije. V resnici pa potem te ženske kar nekam poniknejo, saj jih je v najpomembnejših gospodarskih družbah le za vzorec in niti firme v državni lasti ali solasti ne izboljšujejo povprečja. V petnajsterici znanih slovenskih podjetij (tistih iz prve kotacije in nekaterih drugih prepoznavnejših) ni na položaju prve direktorske violine niti ene ženske, nadzorni svet pa vodi ženska le v enem od teh primerov. Tudi med člani uprav ali nadzornih svetov ni, kar zadeva ženske kvote, nobene gneče. Gotovo izstopa Krka, kjer so tako v upravi kot v nadzornem svetu ženske ugledno zastopane, tako rekoč »fifti : fifti«, družba pa že leta, tudi med krizo, sodi v sam vrh slovenske gospodarske uspešnosti.

Če so ženske še navzoče na srednjem menedžerskem pobočju, jih na vrhu ni več, potrjujejo tako na Združenju manager kot tudi najnovejše domače raziskave. Še bolj pa je res, da imamo v Sloveniji nekaj zelo prepoznavnih vodilnih menedžerk: od Danice Purg, Cvetke Selšek, Romane Pajenk, Alenke Žnidaršič Krajnc, Tatjane Fink, Sonje Gole, Cvetane Rijavec do Jožice Rejec. In še nekaj njih, zares pa več kot le premalo. Še večji problem je dejstvo, da mladih, ki bi se potegovale za te izzivov polne položaje, menda preprosto ni. In tako, smo lahko brali te dni, ni samo v poslovnem svetu; najvišji položaji so tudi drugje še vedno predvsem moška domena.

Ali se potem lahko čudimo akciji, ki jo je prav zdaj začel tudi vrh evropske komisije in s katero bi radi dosegli – zlepa, če ne bo uspeha, pa kar zgrda, z zakonsko prisilo –, da bi se v moške upravljavske strukture vendarle naselilo več žensk? Domače in tuje raziskave potrjujejo, da so ženske manj nagnjene k tveganju in tudi bolj dovzetne za pošteno poročanje, praviloma imajo boljši čut za sodelavce ... in na koncu tudi za trajnostni razvoj. Raziskava Goldman Sachs, kakor navaja podpredsednica evropske komisije Viviane Reding, kaže, da bi se z zapolnitvijo vrzeli med številom moških in žensk na vodilnih položajih lahko bruto domači proizvod v evroobmočju povečal do devet odstotkov, McKinseyeva analiza pa celo ugotavlja, da je dobiček podjetij, v katerih so ženske voditeljice v večini, za kar 56 odstotkov višji kakor v zgolj moško vódenih firmah. Z Redingovo na čelu je evropska komisija tudi sprožila akcijo: Več žensk v uprave evropskih podjetij.

Cilj te akcije, spodbujene z uspehi predvsem skandinavskih držav, je vsaj 30 odstotkov žensk v upravah podjetij do leta 2015 in 40 odstotkov do leta 2020. Slovenija po različnih statistikah nekatere od teh ciljev celo izpolnjuje, v resnici pa se delež žensk na vodilnih položajih – zmanjšuje. Še bolj pa vzbuja skrb odsotnost mladih v teh strukturah. Slovenija akcije evropske komisije verjetno ne bo kar »prešpricala«; navsezadnje bi bila s primeri à la Krka lahko celo za zgled.