Slovenija je država z največ agencijami za posredovanje in zagotavljanje delavcev. V register je vpisanih 198 domačih in 12 tujih agencij. Zdrav razum narekuje dvom, da lahko vsi, ki se pri nas ukvarjajo s posredovanjem dela, preživijo na zakonit način.
Pogled v seznam podjetij, ki imajo dovoljenje za posredovanje delavcev drugemu delodajalcu, izvabi nasmešek – gre za paleto espejev in deoojev, ki so po potrebi tudi kadroviki, čeprav imajo registrirano pekarno, avtoprevozniško podjetje, avtošolo, prodajo sadja in zelenjave ipd. Med njimi je sicer nekaj velikih, ki se ukvarjajo izključno s kadrovskimi storitvami, pa tudi nekaj manjših, ki imajo zamrznjeno dejavnost in priznavajo, da so izgubili v konkurenci z velikimi, večinoma tujimi multinacionalkami – goljufati pa nočejo (ali ne znajo).
Ko govorimo o posredovanju delavcev, govorimo tudi o trgovini z ljudmi. Upamo si trditi, da je dobra polovica podjetij v registru nastala zato, ker se da na račun brezposelnih dobro zaslužiti: bodisi posojaš ljudi kot lizinške delavce drugemu delodajalcu za veliko nižje plačilo, kot je sicer vredno njihovo delo, bodisi jih dobavljaš delodajalcu v tujino kot sodobne sužnje, ki jim za njihovo delo plačajo ali pa tudi ne – ker so že plačali posredniku, ki je denar obdržal zase.
Velike kadrovske agencije delavce v glavnem posojajo podjetjem, ki z njihovim delom rešujejo probleme »nefleksibilnega« trga dela. V teh primerih gre za kopico drugih problemov in zgodb, ki odjeknejo šele, ko se zgodijo afere, kot je bila Žito. Tovrstno »kadrovanje« zato v obeh primerih zahteva zakonodajo, ki bo učinkovito zajezila zlorabe in kriminal.