Salonski 
mrhovinarji

Izhajala sem iz primera in pisala o novinarjih in novinarstvu; oglasili so se tisti, ki jih nisem neposredno naslavljala.

Razmišljala sem, ali naj se odzovem ali naj raje pustim, da zadevo čas potisne v pozabo. Odločila sem se za prvo možnost. Tudi zato, ker ne morem privoliti v to, da me tako utišajo. Z molkom bi omogočila, da javni prostor napolni všečni glas razpihovalcev nezadovoljstva množic.

Pustimo ob strani dejstvo, da bi lahko iz razmišljanja tistih, ki so razpravljali o mojem pisanju, razbrali, da je izraz mrhovinar nemara celo pohvalen, saj, citiram, »pozabljamo, kaj mrhovinar v naravi pomeni …, in da bi se brez mrhovinarjev zadušili v svinjariji, crkovini …«

Zmotila me je beseda salonski. Pridevnik ima (tako v besedni zvezi salonski novinar kot mrhovinar, kakor komu drago) zagotovo negativen predznak. Matic Munc, psiholog iz svetovalnice Akcija, ki se zadnje dni angažira v tako imenovani »koroški zadevi«, kot jo je imenoval, je zapisal: »Stališče salonskih mrhovinarjev je nevarno, ker omogoča, da lahko katerakoli inštitucija za našim hrbtom mirno počne, kar želi.«

Beseda salonski označuje človeka, ki se na dogodke odziva od daleč; nekoga, ki se ne potrudi, da bi šel med ljudi, o katerih piše, ampak svoje delo opravi tako rekoč iz udobnega naslanjača. Ugledni ameriški literarni novinar Tom Wolfe, nadaljevalec tradicije Lincolna Steffensa, ki sem ga omenila v svojem »učbeniškem« zapisu minuli teden, je take novinarje imenoval »Literary Gentlemen in the Grand Stand«. Tudi on je opozarjal, da gospodje na tribuni težko verodostojno poročajo o dogajanju, saj se ne zakopljejo dovolj v življenje ljudi, o katerih pišejo.

Toma Wolfa spoštujem in se z njim strinjam. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je kolege pozival, naj pišejo literarno novinarstvo, torej takšno, ki se bo bralo kot roman. Literarni novinarji gredo na teren, med ljudi, prisluhnejo njihovim zgodbam, jih preverijo, umestijo v kontekst in jih nazadnje estetsko ubesedijo.

Morda ključna prvina literarnega novinarstva, ki se je prvič razmahnilo že na začetku dvajsetega stoletja, je, da gradi most med bralcem in dogodkom; da spodbuja razumevanje človeškega ravnanja, ne zgražanja. Literarno novinarstvo je subjektivno, saj govori o konkretnih ljudeh – s katerimi se lahko posamezniki poistovetijo – skozi osebni glas pripovedovalca, vendar ni senzacionalistično. Ne kriči, da je nekaj grozno, temveč poskuša ugotoviti, zakaj je tako.

Nekateri literarni novinarji, ki so bili priča številnim krivicam, so sčasoma spoznali, da jih drža subjektivnega pripovedovalca ne zadovoljuje, zato so se začeli aktivneje zavzemati za družbene spremembe. Postali so aktivisti, muckrakerji, razkrinkovalci. Beseda muckraker dobesedno pomeni človeka, ki kida gnoj. Za takšne jih je označil ameriški predsednik Theodore Roosevelt. Danes ta izraz označuje novinarja, ki posebej skrbno preiskuje politično in ekonomsko korupcijo ter socialne tegobe. Med najvidnejšimi je prav omenjeni Lincoln Steffens.

Res je, torej. Oznaka salonski v tem primeru drži. Tokrat se nisem odpravila med ljudi. Šla sem mnogokrat, toda nikoli v takšnih primerih. Kajti iti med nje bi pomenilo govoriti z zlorabljenimi otroki, za to pa nisem usposobljena. Še marsikdo ni. Namesto tega sem se pogovorjala z različnimi strokovnjaki in z ljudmi, ki primer tako ali drugače dobro poznajo. In nisem nasedla trditvam tistih, ki se ne morejo sprijazniti s pravnomočno sodbo višjega sodišča, zato sklicujejo tiskovne konference in medijem prodajajo zgodbo, v kateri so skorumpirani čisto vsi razen njih samih.

Prvo vodilo pri preiskovanju tovrstnih primerov je iskanje resnice in do nje se lahko dokopljemo, samo če dvomimo oziroma nismo verni sledilci enega prepričanja.

Koliko dejstev bi morala poznati, da bi Munc in njegovi somišljeniki moje pisanje sprejeli za verodostojno? In katera? S koliko ljudmi bi se morala pogovarjati? V čigavo življenje bi se morala zakopati in ga razgrniti javnosti, ki tako rada teši svojo radovednost?

Če bi zgodbo zapisala, kot bi si želeli, bi bila najbrž razglašena za izvrstno preiskovalno novinarko. A tega nisem naredila. Ker v zgodbi ni zgodbe.

In če se na tem mestu sprašujete, zakaj nisem bolj konkretna, zakaj jasno ne napišem, o čem sploh govorim, naj povem, da zato ne, ker nočem dodatno prilivati olja na ogenj, za katerega si želim, da bi čim prej ugasnil.

Omenjanje tovrstnih primerov v medijih je sicer pogosto utemeljeno s skrbjo za interese prizadetih: širša javnost tako postaja vse bolj prepričana, da strokovnjaki ne znajo opravljati svojega dela, zato jih je treba nadzirati. Seveda se kdaj izkaže, da kateri od strokovnjakov ni dobro opravil svojega dela in da je bila zaskrbljenost javnosti morda upravičena; toda o njihovem delu vse pogosteje in vse raje presojajo laiki, ki ponavadi za kaj takšnega nimajo niti znanja niti ustreznih podatkov.

Kdo zagotavlja, da so laični presojevalci nezmotljivi? Da imajo prav? Da je njihova skrb upravičena? Da jih pri njej ne vodijo lastni interesi?

Matic Munc je v članku Radi nas ne bodo imeli nikoli, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 15. decembra 2007, izjavil: »Prijavo, da nekdo zlorablja svojega otroka, moram resno vzeti. Sam vsakemu prijavitelju dam v podpis zapisnik, s katerim ga seznanim, da mora v skladu z zakonom govoriti resnico in da v primeru krive izjave kazensko in materialno odgovarja. Če CSD kasneje odloča na podlagi krive izjave, je stranka lahko kaznovana z zaporom do dveh let.« Tedaj je bil še zaposlen na centru za socialno delo Moste Polje; bil je tudi predsednik sindikata socialnih delavcev.

Takrat je, ko je govoril o kolegih iz CSD, tudi dejal: »Eni svoje delo opravljajo rutinsko, drugi so cinični. Nekateri strokovni delavci so pozabili biti ljudje.«

Danes se sprašuje, kaj bi Sonja Merljak naredila, če bi šlo za njej bližjo osebo. Naj mu odgovorim s Salomonovo razsodbo. Ko sta se dve ženski prerekali, čigav je otrok, je kralj Salomon razsodil, »presekajte otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi.« Prva se je na razsodbo odzvala tako, da je dejala: »Dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite.« Druga pa: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga.« Kralj je nato odgovoril: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!«

Matic Munc je leta 2007 tudi govoril: »Ko se dva nekdanja zakonca bojujeta za otroka, imata nasprotne poglede na to, komu naj bo ta dodeljen. Eden od njiju zagotovo ne bo zadovoljen z rešitvijo. Naše glavno javno pooblastilo pa je zaščita otroka.«
Danes piše, da je boj med staršema večno slišana lajna.

Leta 2007 se v nobenem primeru ni strinjal, da bi se ocenjevanje strokovnega dela preselilo na ulico. »Ponekod ljudje že pritiskajo na župane, naj jim dodelijo stanovanja. Grozijo, denimo, z gladovno stavko, če njihove zahteve ne bodo uresničene. Nekateri že na prvi obisk strokovne službe pripeljejo novinarje. Večino uporabnikov pa je sram in jim je žal, da se morajo obrniti na nas. Na ministrstvu je, da se odloči, komu bo pomagalo, tistim s kamerami ali vsem drugim.«

Kaj se je spremenilo? Gre res samo zato, da se je treba za razliko od »brezjajčne abstraktne objektivnosti« opredeliti?

V nečem se strinjava: treba je imeti stališče in ga jasno povedati.