Sam svoj mojster

Mlada družina si z obilo odrekanja kupi stanovanje v manjšem bloku s šestimi stanovanji. Stanovanja so etažirana, vpisana v zemljiško knjigo, vse je videti brezhibno. A kaj kmalu jim obisk gradbene inšpekcije sanje sesuje v prah: izvedo, da so kupili mačka v žaklju, saj gradbeno dovoljenje ne ustreza dejanskemu stanju (izdano je bilo za tri enote). Inšpektor prepove uporabo objekta, odredi odklop vode in elektrike! Sodni postopek proti goljufivemu investitorju se bo vlekel v nedogled, izigrani kupci pa utegnejo ostati brez strehe.

Podobnih srce parajočih zgodb je menda veliko. Preveč. Na podeželju so na primer ljudje svoje predimenzionirane hiše množično predelovali v večstanovanjske – v nasprotju s prostorskimi akti. Nihče niti pomisli ne, da so nelegalne. Še veliko več pa je stavb z manjšimi odstopanji od projektov, saj smo Slovenci znani kot zelo inovativni ljubiteljski samograditelji – DIY*. Iz inšpekcijskih poročil izhaja, da je bil na primer predlani nezakonit skoraj vsak tretji pregledani objekt. Zato je po svoje razumljivo, da je zakonodajalec izkoristil priložnost in v gradbeni zakon, ob bok poglavju o legalizaciji črnih gradenj, pritaknil varovalko, ki jo sproži na primer prodaja. Ker ni bil dovolj določen, je zanetil nejevoljo med izvrševalci določil, in to bo moral prej ali slej popraviti.

Nauk pa velja predvsem kupcem in prodajalcem. Naj zakon terja karkoli, vsak kupec mora pred sklenitvijo posla natančno preveriti ugledano nepremičnino. Po možnosti naj za to pooblasti ustreznega strokovnjaka ali nepremičninsko agencijo. Bistveno je, da izve, kaj kupuje, in če je to morda (malo ali zelo) črna gradnja, naj se pozanima, kako, če sploh, jo je mogoče legalizirati. Odločitev o nakupu je nato na njem, z vsemi posledicami vred.

*Do it yourself, sam svoj mojster (naredi sam)