Tiskane izdaje
Davka na nepremičnine v prihodnjih nekaj letih še ne bo. Do nujnih sprememb množičnega vrednotenja nepremičnin se bomo, kot kaže, vendarle dokopali, če se poslanci ob razpravi o predlaganem zakonu (ZMVN) ne bodo do grdega skregali – prav zaradi njegovih fiskalnih podtonov. Predlagatelji ZMVN so se nervozno distancirali od vsakršne omembe davka na nepremičnine v povezavi z množičnim vrednotenjem, državljani pa smo si oddahnili ...
Neumnost! Premier in finančna ministrica se obnašata, kot da je že sama omemba davka na nepremičnine usodni virus, ki bo preplašil volivce in ogrozil delovanje države po njunem mandatu. ZMVN najbrž res nima neposredne zveze z davkom na nepremičnine in lahko se zgodi, da posplošena vrednost ne bo osnova za odmero, a je to malo verjetno. Zagotovo prav novelirano množično vrednotenje utira pot novemu sistemu obdavčitve nepremičnin, kakršen koli že bo.
Najbolj absurdno pa je, da smo si državljani oddahnili – neutemeljeno. Pozabljamo, da davek na nepremičnine plačujemo že zdaj, le da pod drugim imenom, po drugačnih osnovah, brez možnosti vpliva na odmero (zaradi česar je ZMVN deloma v neskladju z ustavo), netransparentno, neenotno po lokacijah, nesorazmerno po namembnosti, neenako s sosedi, po odloku brez pravne podlage ...
V mislih imamo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Državljani ga nimamo najbolj radi, a smo se sprijaznili z njim. Tisti vsaj, ki ga plačujemo. Je pa veliko tudi še bolj zadovoljnih, na katere je občina pri odmeri pozabila. Nadomestilo za stanovanjske stavbe niti ni tolikšno, da bi ogrožalo povprečen gospodinjski proračun, zato njegova omemba zaboli manj, kot bi davek na nepremičnine, kot nam je grozil ob zadnjem propadlem poskusu uvedbe.
Če smo bolj natančni: do NUSZ so tolerantni lastniki stanovanjskih nepremičnin, drugače je s poslovnimi. Zanje občine zaračunavajo nekajkrat več nadomestila na kvadratni meter, kot je NUSZ za stanovanja in hiše. Veliko večje in povsem nelogične so razlike med občinami, pa tudi znotraj občin med enako opremljenimi poslovnimi objekti na enakih lokacijah. Primer Maribora: dva po vseh merilih obdavčitve primerljiva soseda, oba živilska trgovca, plačata NUSZ v razmerju ena proti osem. Davek je torej določen arbitrarno, brez razumne utemeljitve. V štajerski prestolnici je doma tudi rekorder, ki plača NUSZ v višini 107 evrov na kvadratni meter, medtem ko je občinsko povprečje štiri, v Ljubljani pa, denimo, osem evrov.
Visoki zneski in nesorazmerja porajajo nezadovoljstvo in množico pritožb. Še več bi jih bilo, če podatki o NUSZ ne bi bili – tajni. Dosledna davčna tajnost iz zavezancev naredi bodisi poslušne ovce, bodisi upornike, ki poiščejo pravico na sodišču, ali pa pragmatike, ki si pri uradnikih »izpogajajo« znatno nižanje števila točk ali upoštevne kvadrature. Kot npr. mariborski proizvajalec avtobusov, ki je do leta 2014 plačeval NUSZ od 36 kvadratnih metrov poslovne površine! A to ostaja interna lokalna folklora. Volilna baza so vendarle (z NUSZ sprijaznjeni) lastniki stanovanjskih objektov. Zato gre politikom davek na nepremičnine tako težko od rok in z jezika, NUSZ pa modro pustijo pri miru.
