Samo neumen gospodar vlaga v preteklost

Stan rudarski bodi nam pozdravljen, stan rudarski, Ti si naša slast, v znoju vročem in brez sončne luči, delam svoji domovini čast.

V duhu hvalospeva iz himne sta izzvenela v Delu objavljena prispevek g. Kontiča in intervju dr. Medveda, ki ju strnjeno lahko razumemo kot zahtevo do državljanov Slovenije, da prebivalcem Šaleške doline vendar izkažemo hvaležnost, da so za pridobivanje električne energije potopili več vasi s 3,5 km2 kmetijskih površin, ter jim dopustimo, da potopijo še nadaljnjih 1,5 km2. Kajti pod Šoštanjsko kotlino, pravijo, da so neizmerne količine premoga – lignita, ki zadošča ne le za blok 6, temveč še za blok 7. Pa tudi rudarjev, ki bi ga radi izkopali, ne manjka. In to rudarjev, ki ne bi hoteli služiti vsakodnevnega kruha z nobeno drugo dejavnostjo, razen z rudarjenjem. Vprašanje je, ali je te rudarje že kdo vprašal, ali bi za enako plačilo, kot ga dobijo na rudniku, bili pripravljeni delati pri dnevni luči. Verjetno bi hotela vztrajati na rudniku izključno uprava, ki z znojem in vročino v jami nima nobenega opravka.

Kurilne vrednosti, vsebnost pepela in cena lignita

Lignit, nakopan v Premogovniku Velenje, je namenjen izključno za pridobivanje električne energije v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ). Za ta namen je primeren, če ima kurilno vrednost vsaj 9,5 MJ/kg. Po raziskavi zalog premoga, ki ga je možno odkopati, ima tako ali višjo kurilno vrednost ca. 80 milijonov ton, kar bi zadoščalo za ca. 20-letno obratovanje termoelektrarne. Kasneje pa je premog premalo kvaliteten. Ker se v TEŠ tega zavedajo, predvidevajo po tem času dodajanje dragega, kakovostnega, črnega premoga iz Indonezije.

Rudnik naj bi zagotavljal TEŠ po zagonu predvidenega novega bloka 6 ceno premoga v višini 2,25 EUR/GJ. Sedaj so prodajne cene med 2,6 in 2,8 EUR/GJ, lastne cene premogovnika pa ca. 2,9 EUR/GJ. Torej premogovnik prodaja lignit pod lastno ceno!

V premogovniku predvidevajo, da bo ceno 2,25 EUR/GJ možno doseči s skrajšanjem podzemnih transportnih poti lignita, ki ga bo omogočila gradnja novega izvoznega jaška, ki se bo prebil na površje sredi deponije izkopanega premoga. Investicijski strošek gradnje novega jaška naj bi znašal cca 30 milijonov EUR. Hiter preračun sedanje cene brez novega jaška in nove cene z njim pokaže, da bi se investicija izplačala v nepolnih dveh letih. Dober gospodar bi šel v to investicijo že davno.

Strošek odkopa ni odvisen od kurilne vrednosti premoga, temveč je premo sorazmeren s količino. Če nekoliko lahkoverno sprejmemo ceno 2,25 EUR/GJ, potem pri sedanji kurilni vrednosti v višini 11,5 MJ/kg dobimo, da je za 2,25 EUR treba nakopati 87 kg premoga. Če kurilna vrednost premoga pade na 9,5 MJ/kg, je za 1 GJ treba nakopati 105 kg premoga, ki ima realno ceno 2,71 EUR. Pri kurilni vrednosti 8,5 MJ/kg pa je potrebna količina premoga za 1 GJ 117 kg premoga, ki stane 3,04 EUR. Pojavi se vprašanje, ali bo premogovnik vse večne čase prodajal lignit elektrarni pod lastno ceno in bomo porabniki krili šoštanjske izgube, kar je zelo verjetno!

Povečevanje vsebnosti pepela 
in stroški vzdrževanja

Premogovnik Velenje pojmuje za odkopne zaloge ves lignit s kurilno vrednostjo nad 8,5 MG/kg. Da dosežemo spodobno kurilno vrednost v višini 11 MJ/kg, je treba k lignitu v tem primeru dodajati črni premog v količini 15,6 odstotka, kar pa krepko presega delež 6 odstotkov, ki ga še dopušča dobavitelj kotla načrtovanega bloka 6. Črni premog ima kurilno vrednost 24,5 MJ/kg in bi po nekaterih podatkih stal 3,15 EUR/GJ. Če k premogu s kurilno vrednostjo 8,5 MJ/kg primešamo 6 odstotkov omenjenega črnega premoga, ima mešanica kurilno vrednost 9,46 MJ/kg in stane 3,05 EUR/GJ.

Torej ne zaželena cena 2,25 EUR/GJ, ampak 3,05. To je povečanje za 35 odstotkov pri kurilni vrednosti, ki niti ne dosega spodnje meje, to je 9,5 MJ/kg, kot se zahteva za izbrani kotel. Če povzamemo, lahko rečemo: z nižanjem kurilne vrednosti premoga bodo stroški za gorivo rastli!

Poseben problem pa je, da s padanjem kurilne vrednosti lignita močno narašča delež pepela, saj naj bi imel velenjski lignit s kurilno vrednostjo 11,5 MJ/kg cca 14 odstotkov pepela, tisti s kurilno vrednostjo 8,5 MJ/kg pa nad 25 odstotkov, kar povzroči velike težave pri obratovanju kotla ter pogoste zastoje. Seveda pa to vpliva tudi na stroške vzdrževanja in lastno ceno proizvedene elektrike.

Prihodnost rudnika, bloka 6 
in porabnikov električne energije

Zelo negotova prihodnost premogovnika se kaže v raziskavi, ki so jo naredili strokovnjaki rudnika sami. Raziskava je iz februarja 2007, to je iz časa, ko so bile najbrž, drugače kot danes, še možne analize na osnovi dejstev. Hkrati pa je to edini doslej nam znani dinamični, to je časovni prikaz gibanja dejavnikov, ki vplivajo na ekonomsko upravičenost projekta.

Podatki o kurilnih vrednostih so iz raziskave Rudnika Velenje iz februarja 2007, dodan pa je njihov ekvivalent v EUR na gigadžul.

To so realni podatki. Da se bo, kot rečeno, uresničila hipotetična cena lignita v višini 2,25 EUR/GJ, pa potrebujemo pravi čudež. Morda bo šaleškim glasnogovornikom pomagala sveta Barbara, zaščitnica rudarjev. Vidimo namreč, da je večino obdobja strošek lignita pomembno nad omenjeno magično mejo.

Premogovna prihodnost torej nikakor ni tako rožnata, saj se vidi, da bo energetska moč premogovnika do leta 2028 znatno upadla. Z vidika premoga sta kurilna vrednost in vsebnost pepela glavna dejavnika, ki vplivata na končno ceno elektrike. Elektriko naj bi v TEŠ 6 namreč proizvajali 40 let, ne le v hipotetičnem – izhodiščnem letu 2015.

Vendar za projektante TEŠ 6 vse to ni pomembno. Objekt naj se zgradi, ko bo to doseženo, pa seveda nikomur ne bo prišlo na misel, da bi ga podrl. Škoda bi bila tedaj že prevelika. Vse večji stroški bodo tako neizbežno kompenzirani v povišanih cenah elektrike. Če to ne bo mogoče, pa z izgubami, ki jih bomo »solidarnostno« pokrili vsi davkoplačevalci – odjemalci elektrike.

Ker objekt še ni zgrajen, je še čas, da namesto vsiljene solidarnosti spregovorijo izračuni s pravimi, včasih tudi neugodnimi vhodnimi podatki. Magična cena premoga 2,25 EUR na gigadžul pa ne bo dosežena ne le zaradi padanja kurilnih vrednosti, temveč tudi zaradi tega, ker odkopne metode z velikim čelom ne bo možno uporabljati povsod. Predvsem zaradi peščene strukture nadzemljine v zahodnejših predelih odkopa premoga, drugače od sedanje ilovnate. To bo določalo počasnejše in postopno odkopavanje, da bi se s tem izognili udoru vode s površja.

Gospodje, kot je Milan Medved, seveda tovrstnih povečanj stroškov nočejo vkalkulirati v prodajno ceno lignita. Njim pač to ni potrebno, saj bo »ugrabljena država« vedno poskrbela, da bo cena elektrike dovolj visoka za pokritje vseh njihovih deficitov. V bogati »ekonomski« zgodovini šaleških energetikov to ne bo novost ali izjema.

Za zaključek teme o premogu le še o številu zaposlenih v premogovniku. Zdaj ima le še okrog 1300 zaposlenih, do leta 2015 naj bi se upokojilo 500 delavcev. V času največje eksploatacije je bilo zaposlenih prek 4000 ljudi. Zmanjšanje, ki je že predvideno na cca 800 do 1000 zaposlenih, dovolj zgovorno pove, da je rudnik že v permanentnem samozapiranju.

Ne bi smeli pa pozabiti še nekaj. V ceno elektrike iz TEŠ 6 niso vračunani stroški zapiranja rudnika, podobno kot je to običajno pri nuklearni elektrarni, ki ima sklad za svojo razgradnjo. Brez velikega kalkuliranja lahko rečemo, da bo v primeru TEŠ 6 zapiranje bistveno dražje. Če »tovarišev v lignitu« na novo potopljenih 150 ha kmetijske površine popolnoma nič ne zanima, bi jih moralo vsaj to.

Kako ubraniti TEŠ 
in Slovenijo pred TEŠ 6

Z dinamičnim časovnim prikazom ponazorimo, kaj nam pripravljajo s projektom TEŠ 6. To je zelo pomembno vprašanje, ker v njihovih elaboratih takšne analize sploh nismo zasledili, čeprav je ta sine qua non vsakega resnega investicijskega programa.

Z nekaj računskimi operacijami s pomočjo formule, ki jo za oceno investicij uporabljajo v ZRN, dobimo ceno električne energije – tudi iz TEŠ 6. Formula oz. metodologija in izvorni podatki z navedbo virov so dostopni na spletni strani DavkoPlacevalciSeNeDamo (ali DPSND). V grafu je prikazana lastna cena električne energije v celotnem obdobju, če bi jo proizvedel blok 6 – brez kuponov CO2. Izračunana je na osnovi časovnega prikaza podatkov o kurilnosti premoga v rudniku Velenje od leta 2007 do 2028. Lastna cena niha, od najnižje leta 2014, ki je 72 EUR, naraste v letu 2028 na 80 EUR. Če prištejemo še najnižjo možno vrednost CO2 kuponov (10 EUR za tono), pa je cena med 80 in 90 EUR. Približno takšno ceno je potrdil tudi prof. dr. Donlagić v svojem vzporednem izračunu. Medtem pa teševci operirajo s sedanjo prodajno ceno 55 EUR in s ceno za TEŠ 6 okrog 60 EUR. To se ne bo zgodilo, kajti strošek energenta raste in nemogoče je, da bi bila cena fiksna in bi bila stalno na tako nizkem nivoju.

Izračun lastne cene elektrike smo naredili po nemški metodologiji iz »Vergleich Kraftwerke«, glej:https://sites.google.com/site/davkoplacevalcisenedamo/dokumenti/objave-1/20032011primerjalnastudija-studievergleichkraftwerke.

Ker bo elektrika iz TEŠ 6 bistveno predraga, se zastavlja zelo pomembno vprašanje in povsem nova dilema: kako ubraniti TEŠ pred TEŠ 6. In seveda pred apetiti, ki so v ozadju megalomanske in izjemno drage investicije.

TEŠ je odlična energetska lokacija in jo je treba ohraniti. Poleg daljnovodov ima dotok plina, cestne povezave sicer niso dobre, se pa bodo s traso F-5 s priključkom na avtocesto v Arji vasi občutno izboljšale. Velenje in Šoštanj imata tudi železniško povezavo. Infrastruktura je dobra in jo velja ohraniti. Z ustavitvijo projekta TEŠ 6 se bo sprostil denar tudi za druge – energetske, ekološke in druge infrastrukturne naložbe v Šaleški dolini. Možno bo pridobiti mnogo boljša posojila od teh, ki jih v tem trenutku »velikodušno« z državnim jamstvom oz. hipoteko HSE ponujajo »dobrohotni« evropski bankirji.

Če računamo, da je na evropskem trgu cena za 1 MW moči 1 mio EUR, in upoštevamo ekonomijo obsega, pridemo na 1,2 mio EUR za MW, kar je zgornja še sprejemljiva cena za TEŠ 6, in to znese 720 mio. Glej primer Neurath v Nemčiji, ki je bil zgrajen letos z isto tehnologijo (BAT) za 1 mio EUR za MW in bo obratoval na osnovi istega energenta – lignita. Pri nas bo (še ne dokončna) cena 2,4 mio EUR za MW.

Glede posodobitve obeh blokov nam zdaj »prodajajo« oceno od 430 do 500 milijonov evrov. Tudi ta cena je nateg, ki ga davkoplačevalci ne smemo in ne moremo sprejeti. Zato je v tem trenutku bistveno čim bolj pojasniti dejansko ceno posodobitve še neamortiziranih blokov 4 in 5. Z realnimi cenami, ne po balkansko.

Glavna izhodišča 
za posodobitev blokov 4 in 5

TEŠ ne potrebuje obsežne obnove, ker je stalno v obnavljanju. To potrjujejo številke iz poslovnih poročil TEŠ o vlaganjih v investicijsko vzdrževanje. Potrebuje pa ekološko nadgradnjo in posodobitev za povečanje izkoristka, s čimer bo za minimalno ceno doseženo zmanjšanje CO2, poraba premoga in močno znižanje izpustov NOx. Izhodišča za posodobitev so sledeča:

1. Vlaganje v povečanje učinkovitosti je smiselno. Tudi najbogatejši podaljšujejo življenjske dobe svojih enot in izboljšujejo njihove izkoristke. Sprejemljiva tržna cena za takšne posege je za 1 MW dodatne moči 1 milijon EUR. Takšna je tudi v referenčnih enotah v Nemčiji in razvitih državah, z uporabo iste tehnologije BAT.

2. Ob gradnji čistilnih naprav sta bili enoti 4 (1995) in 5 (leta 2000) v celoti obnovljeni! Zadnje posodobitve pa so bile leta 2009 za ceno 15,5 mio EUR. Za blok 5 je že nabavljen nov generator v vrednosti cca 20 mio EUR. Večja vlaganja v samo obnovo zato niso potrebna. Življenjska doba 50 let se izteče leta 2023 in leta 2028.

Razpoložljiva moč na premog je tako do leta 2023 (brez plinskega dela) 620 MW, kar ustreza zmogljivosti rudnika, z že vgrajenim plinskim delom pa je moč celo 704 MW.

3. O primerih dobre prakse posodobitev v tujini Farge v Bremnu in v Hydnu v Nemčiji smo že pisali. Elektrarna Farge z močjo prek 300 MW je začela obratovati leta 1968 in je tako starejša od bloka 4 za 5 let in od bloka 5 za 10 let. Z modernizacijo visokotlačnega, srednjetlačnega in nizkotlačnega dela turbine ter zamenjavo kondenzatorja in številnimi drugimi posegi so povečali izkoristek za 3 odstotke. V vseh treh posodobitvah pa so dosegli povečanje izkoristka s 36,5 na 42,3 odstotka, skupaj pa so neto moč povečali za 27 MW.

4. Posodobitve v tujini stanejo od 20 do 80 milijonov EUR. Izvajajo jih vsi veliki proizvajalci energetske opreme in tudi Kitajci. Samo Siemens jih naredi na leto okoli 25, za njim ne zaostajajo Alstom ter japonske in ameriško-kanadske firme. Celo Kitajska jim zagotavlja dober del investicijskega denarja, ker je njihova izvedba časovno krajša in cenovno bolj dostopna.

Posodobitev za normalno ceno se nekaterim našim etabliranim energetikom zdi heretična ideja in vlagajo velike napore (prof. Tuma, prof. Sekavčnik, prof. Gubina in prof. Novak), da dosežek Nemcev relativizirajo ali zmanjšajo, s tem pa samo idejo diskvalificirajo.

Ocena stroškov posodobitve

V kalkulaciji, ki jo predstavljamo, so stroški izračunani po uveljavljeni formuli za tovrstne ocene, ki je sledeča: možni povečani izkoristek / sedanji izkoristek x moč enote x cena za 1MW povečanja moči. Uporaba te formule je običajna praksa nemških investitorjev. Rezultat daje cenovni okvir posodobitve. Pri skrbno načrtovani posodobitvi so stroški lahko le manjši, ne pa večji. V tem kontekstu je zelo dobrodošla tudi informacija Simona Tota (ki pa jo je treba še preveriti) o ceni 36 mio evrov za DeNOx, kar potem ceno posodobitve še bistveno zniža.

Navedene številke so okvir in cenovni plafon, ki ga ne bi smeli prekoračiti. Izračunani prirast v MW opravičuje investicijo v TEŠ brez TEŠ 6. Zagotavlja najnujnejšo okoljsko sanacijo (DeNox), povečuje izkoristek, zmanjšuje izpuste CO2 in porabo premoga, ohranja TEŠ kot energetsko lokacijo ter razvojno gledano finančno omogoča prehod Slovenije v nizkoogljično družbo.

Kako izvesti posodobitev

Infrastrukturne ugodnosti odlične energetske lokacije TEŠ so nedvomno privlačne tudi za zasebne soinvestitorje. Možna bi bila udeležba tujega ali domačega kapitala. S soinvestitorstvom bi bili zagotovljen nadzor v smislu obvladovanja stroškov in zagotavljanja končnega učinka. Pogoj pa je tudi pravočasna vključitev računskega sodišča, že na samem začetku.

Posodobitev mora upoštevati zatečeno stanje. Zelo priporočljivo, pravzaprav nujno je, da posodobitev ne bi izvajal Alstom, pač pa verjetno Siemens, in to iz več razlogov:

1. Posodobitev je nujno treba ločiti od tekočega reševanja problema TEŠ 6 z glavnim dobaviteljem opreme Alstomom. Absurdno je pričakovati, da bo modernizacijske posege izvajal Alstom na Siemensovi opremi. To je tako, kot če bi Toyotin avtomobil pošiljali na generalno popravilo k Fiatu.

2. Inovativne posege na obstoječih turbinah (lopatice: oblika, material, dimenzije) in kondenzatorju, ki predstavljajo bistvo povečanja izkoristka na tem segmentu, praviloma lahko izvede le dobavitelj obstoječe tehnološke opreme.

3. Vsekakor pa je potreben javni mednarodni razpis, na katerem si bodo ponudniki konkurirali z garancijo za kvaliteto izvedbe, roki, ceno in čimkrajši čas ustavitve. Tu ima dobavitelj že vgrajene opreme lahko izhodiščno prednost, ki pa ne sme biti apriorna, temveč izključno vezana samo na kvaliteto in ceno.

4. Ustavitev posameznega bloka ne sme trajati več kot 10 tednov, v Fargeu je trajala 6 tednov. Posodobitev naj bi se izvajala izmenično in v času letnega remonta in bi tako bil izpad manjši. V TEŠ pa to hočejo raztegniti na 1 leto.

Uresničitev posodobitve blokov 4 in 5 bi pomenila črtanje številnih težav projekta TEŠ 6, velikih negotovosti, ki jih le ta prinaša, in konec izčrpavanja slovenske elektroenergetike s tem projektom. Da že izplačani denar ne bi bil za večno izgubljen, je več možnosti. Pride pa v poštev tudi kompenzacija izplačanih zneskov pri Alstomu s plinsko-parnim agregatom, ki bi ga umestili v bližini večjega slovenskega mesta, ki so deficitarna (predvsem Ljubljana ali Maribor) z energetskimi objekti.

TEŠ 6 je samo politično »rentabilna investicija«

Za zdaj je predvsem investicija v brezkonfliktno preživetje vlade. Drugih »rentabilnosti« nima. Razvoj, ekonomija in okolje ne zanimajo nikogar, ne stroke ne politike, razen brezzobih in neučinkovitih nevladnih organizacij, ki sanjajo o življenju z obnovljivimi viri v lepi, daljni prihodnosti.

Smo v absurdnem položaju. Strateški energetski svet pri predsedniku vlade ni sklican, računsko sodišče se izogiba reviziji projekta TEŠ 6. Študije o posodobitvi niso dostopne javnosti. Čemu neki? Zakaj so študije, za katere trdijo, da potrjujejo nadaljevanje projekta, zaupne? Če rezultati njihove trditve potrjujejo, bi jih morali celo z veseljem objaviti. Absurdnost celotne situacije pa je v tem, da lastnik (država) »ne sme« posredovati dokumentov javnosti, ne da bi mu to dovolil uslužbenec tega istega lastnika, direktor HSE.

Tudi aktualno politično dogajanje ni nič bolj obetavno. Obravnava v odboru za gospodarstvo državnega zbora o sicer ciljno povsem napačno usmerjeni referendumski pobudi AAG (gre za vezanost referendumskega vprašanja na povsem neobvezujoči NEP 2) je žal pokazala dokaj veliko »enotnost« obeh največjih političnih strank, pozicije in opozicije, pri zagovarjanju TEŠ 6. Ali takšna nenačelna koalicija pomeni, da si bosta družno razdelili plen? In da bo ljudstvo, z blokado informacij o najnovejših študijah, ponovno prepeljano žejno čez vodo. Ali bodo spet politične kalkulacije prevladale nad razvojnimi vprašanji?

Projekt TEŠ 6 je problem sedanjega trenutka in naše bodočnosti. Če se tega politika ne bodo zavedala, potem bodo državljani še bolj abstinirali volitve. S čigavim mandatom bodo potem še vladali? Prejšnja vlada je projekt začela, sedanja ga je posvojila in pod njeno vladavino je projekt silovito ekspandiral in dokončno ušel z vajeti. Žal pa od vladajočih politikov ni nikogar, ki bi tvegal in skušal potegniti zasilno zavoro.

Nesreče na Japonskem bodo gospodje v HSE in TEŠ nedvomno izkoristili za opravičevanje projekta TEŠ 6. Dilema, ki jo že vsiljujejo – TEŠ 6 ali jedrska opcija –, pa je povsem lažna dilema. Pogojna (ne)varnost jedrskih elektrarn ne more kakorkoli opravičiti TEŠ 6. Ta je posebna zgodba, ki z energetiko nima mnogo skupnega. TEŠ 6 je edinole kratkoročno politično rentabilen projekt. Vseh drugih prednosti in rentabilnosti pa nima – ne na srednji, ne na dolgi rok. Žal se kopja lomijo in se bodo lomila predvsem na hrbtih davkoplačevalcev kot vedno doslej. Vprašanje pa je, koliko časa še. »Politično rentabilna investicija« se bo namreč slej ko prej vrnila kot bumerang za vsakršno politiko – levo ali desno, sedanjo ali prihodnjo.

Zaključujemo z naslovom prispevka. Le neumen in slab gospodar vlaga v preteklost. Naj ponovimo: naš namen ni nasprotovanje TEŠ, temveč predvsem to, da zdaj, ko je vendarle še čas, ustavimo TEŠ 6 in ubranimo Slovenijo in njeno gospodarstvo pred investicijo, ki bo še desetletja izčrpavala vso akumulacijo v energetiki in jo prelivala v ta projekt. Drava se je namreč že začela zlivati v Pako. Tudi zato je treba projekt ustaviti. Najmanj osemkrat cenejša nujna posodobitev daje možnost za premišljen in neboleč prehod TEŠ in Slovenije na nove energente v naslednjem desetletju.

Stanislav Malovrh, univ. dipl. ing, Jurij Bavdaž, univ. dipl. ing, in Vili Kovačič, univ. dipl. oec, so soustanovitelji civilne iniciative DavkoPlacevalciSeNeDamo.