Okrogla miza uredništva štirinajstdnevnika Pogledi je z vprašanjem Zakaj ni resne debate o resnih stvareh? spodbudila ugledne povabljence k razmišljanjem o brezodzivnih aktualnih razmerah »kulturnega molka« (dr. Dimitrij Rupel). Z mnogimi ilustracijami mrtvoudnega stanja je potrdila, da je odsotnost kakovostnega, znanstveno in strokovno tehtnega in predvsem do sogovornikov spoštljivega dvogovora eden hujših primanjkljajev v intelektualnem življenju naše skupnosti. Pa tudi ena najhujših ovir za vsakršen preboj novih idej in potencialnih nosilcev družbenega razvoja ter za osvežilno prevetritev mlačnega in zatohlega životarjenja tako na akademski ravni kot tudi v prizemljenosti vsakdanjega reševanja praktičnih vprašanj.
Družba v Sloveniji je na vseh ravneh in na vse načine do stopnje histerije razdeljena na »naše« in »vaše«. Zato se nam zdi že samoumevno, da sporočamo drug mimo drugega in se v danih okoliščinah zadovoljujemo zgolj s samovšečnimi in samozadostnimi samogovori, na katere niti ne pričakujemo niti ne dočakamo nikakršnega odziva. Pri nas od vekomaj priljubljena pisma bralcev dandanes v žanru samogovorništva stopnjujejo in nadomeščajo spletni blogi, forumi in drugi podobni sporočilni (ter sramotilni) formati. Najbolj pogubno se zdi, da prevladujoča samogovornost in samozadostnost ne velja le za parlament kot osrednji in najodmevnejši prostor političnega dialoga tekmecev v areni parlamentarne demokracije, ampak tudi za akademske, znanstvene in strokovne vrhove, da o prakticiranju enako enosmernega ukazovanja med delodajalci in delojemalci sploh ne izgubljamo besed.
V ugotovljenih okoliščinah »dvogovora gluhih« oziroma »kričanja« vseh hkrati, ki se med seboj ne poslušajo, je ustavni pravnik dr. Andraž Teršek kot potencialno najpomembnejša spodbujevalca in uresničevalca kakovostnega družbenega dvogovora – v katerem se vsi udeleženci a priori spoštujejo med seboj, si pozorno prisluhnejo in zmorejo seči čez »španske jezdece« lastne samozadostnosti ter sprejeti kdaj tudi tehtnejše argumente drugega – posebej izpostavil izobraževalni sistem in sredstva javnega obveščanja.
Očitno pa sta oba ključna sistema za sproščanje in razvijanje »resne debate o resnih stvareh« ta čas pri nas pod dvojnim pritiskom. Po eni strani pod težo od osamosvojitve nagrmadenih statusnih, finančnih in kadrovskih bremen, po drugi pa pred spornimi izrazi nerazumevanj in nepremišljenih ukrepov aktualnih odločevalcev. Poleg tega pa je čedalje bolj očitno, da pri obnavljanju in razvijanju kakovostnega dvogovora »o resnih stvareh« ne v izobraževalnem sistemu in ne v sredstvih javnega obveščanja odgovornim nosilcem preboja iz oklepa samovšečnosti in samozadostnosti ne bodo pomagali ne izgovori na »zunanje sovražnike« in ne alibično pasivno čakanje na čudodelnega »odrešenika«.