Samoizolacija

Zapleti s poljsko vlado pri izvolitvi Donalda Tuska so še en dokaz težav, s katerimi se spopada EU, v katerih enotnost postaja bolj izjema kot pravilo. Poljska, ena od največjih članic, se je odločila za izsiljevanje, kakršnega na bruseljskem odru že dolgo ni bilo: Če bo izglasovan njihov poljski rojak, a nekdanji politični tekmec Tusk, bomo blokirali celotne sklepe vrha EU.

S takšno logiko se Varšava še bolj odmika od glavnega toka v EU. Po vrnitvi nacionalno konservativnih sil pod taktirko Jarosława Kaczyńskega na oblast leta 2015 se je Poljska poslovila od vloge konstruktivne evropske države. Varšavska vlada si svojo identiteto krepi v križarski vojni z Brusljem pa tudi s kršenjem temeljnih vrednot in načel evropskega povezovanja.

Zaradi postopkov, povezanih z ustavnim sodiščem, utegne kot prva članica postati tarča ukrepov EU, ker krši njena temeljna načela. Skrajni zagroženi ukrepi, kakršni so odvzem glasovalnih pravic, najbrž nikoli ne bodo sprejeti, a že takšna obravnava ene od članic, je znamenje njene (samo)izolacije, ki dolgoročno ne more biti koristna za nikogar.

Poljska si s svojimi skoraj 40 milijoni prebivalcev in siceršnjo vlogo zasluži enega od najpomembnejših položajev v Evropi. Druge članice so bile v okviru EU vedno solidarne z njo. Pri varnostnih vprašanjih so upoštevale njen specifični prastrah pred Rusijo. Poleg tega je leta 2015 iz proračuna EU dobila skoraj deset milijard evrov več, kot je vanj vplačala.

Poljska, ki noče niti resno razpravljati o delitvi bremen v bitki z begunsko krizo, s svojim ravnanjem – kot je po izvolitvi posvaril Donald Tusk – požiga mostove, ki jih utegne še kdaj potrebovati. V kontekstu razprav o prihodnji EU, v kateri bo najbrž več Evrope več hitrosti, se še posebno očitno kaže, zakaj trmoglavljenje ali nacionalizem v eni od članic ne bi zavirali vseh drugih, ki želijo od Evrope več.

Ko bodo na Poljskem ugotovili, da so naredili napako, bodo morali mostove spet zgraditi.