Samozaščita kot najučinkovitejše orožje proti virusu

Italijanski mediji so v teh dneh, ko razsaja novi koronavirus, spet oživili Boccaccievega Dekamerona. Stična točka je karantena, v katero so se leta 1348 zatekli njegovi protagonisti, sedem fantov in tri dekleta, v strahu pred kugo. Umaknili so se v podeželsko vilo in si čas krajšali s pripovedovanjem zgodb. Predvsem o čutni ljubezni.

Veliko Slovencev pa v teh dneh v nasprotju z Italijani namesto Dekamerona oživlja Butalce. Se še spomnite, kako so na tablo napisali: »Turkom najstrožje prepovedana pot.« V teh časih smo po zdravstvenih ustanovah razobesili napise s podobnim sporočilom za koronavirus, a si je ta na veliko presenečenje in ob vsesplošni pripravljenosti nanj utrl pot mimo triaže v kar dve zdravstveni ustanovi. Začelo se je z najslabšim možnim scenarijem. Ta se stopnjuje še z informacijami o okuženem zdravniku, ki je zdravil paciente in bil v stiku s starostniki v Domu starejših občanov.

V preteklih dneh je bilo slišati kritike, kako prepozno se je država začela zavedati nevarnosti novega virusa in kako nedodelani so bili ukrepi. Zdravniki so iz ključnih neznank ministrstvu za zdravje 24. februarja postavili osem vprašanj. Pričakovali so, da bodo odgovorni glede na razglas izrednih razmer v Italiji pojasnila stresli iz rokava. Ker jih niso, je tudi stroko začelo postajati vse bolj strah. Ko so na to opozorili javnost, jim je minister Aleš Šabeder dejal, naj takoj nehajo sejati paniko.

V obdobju, ko bi morali zaradi vse bolj grozeče virusne nevarnosti imeti algoritme ukrepanj in natančna navodila, pripravljene izolacijske sobe in zagotovljeno zaščitno opremo, se odločevalci niso mogli poenotiti niti v tem, koliko vstopnih točk za bolnike s sumom na koronavirus bodo vzpostavili. Nazadnje je obveljala ideja »sejalcev strahu« oziroma zdravniške zbornice – predlagali so 16 vstopnih mest. Pozneje so bile zaradi njihovega »paničnega vprašanja« o zaščitni opremi sproščene tudi blagovne rezerve.

Številni državljani, ki so vsaj bežno spremljali dogajanje, so dobili občutek, da oblast ne bo za nikogar poskrbela, če ne bo vsak sam zase. Začeli so kupovati zaloge hrane, zaščitne maske, razkužila in se s higieno rok in kašlja ter izogibanjem množicam začeli zaščitniško vesti do sebe in drugih... A tega je bilo očitno še vedno premalo, saj so zdaj med prvimi obolelimi prav tisti, ki so se vrnili s počitnic v Italiji ali pa so se tam le bežno zadrževali. Res pa je, da jim pri nas nihče ni zapovedal, kot so jim na primer drugod (med drugim v Romuniji), naj se, če so prišli z rizičnega območja, nekaj časa zadržujejo doma. Pri nas so svetovali zgolj samoopazovanje in ukrepanje v primeru bolezenskih znakov. Splošno znano pa je, da je človek lahko kužen tudi, če ne razvije znakov bolezni.

Ministrstvo za zunanje zadeve je potovanja v severno Italijo odsvetovalo šele včeraj.

Vedeti je treba, da je Slovenijo, ki natančnih ukrepov ni imela dodelanih, reševalo predvsem dejstvo, da smo prvega okuženega zaznali relativno pozno in je bilo v tem času lahko postorjenega marsikaj. Neugodno je bilo tudi, da se je množičen izbruh virusa v Italiji zgodil, ko smo mi imeli vlado v odstopu. Na ministrstvu za zdravje so se torej v času, ko so na drugih ministrstvih opravljali le malo pomembne tekoče posle, morali spopasti z razmerami, ki jih v državi ne pomnimo. Tega truda zato ni mogoče prezreti, čeprav morda ni bil popoln. So pa mnogi v tem času, za pomiritev javnosti, pogrešali več prizadevanj predsednika države, čeprav izbruhi nalezljivih bolezni, zakonsko gledano, niso njegove področje.

Slovencem zdaj preostane le še upanje, da za nobenega od tistih, ki jih je okužba doletela ali jih še bo, ta ne bo usodna. Le kdo bi si po podatku o smrtni žrtvi upal umiti roke in dejati, da za omejitev virusa ne bi mogel narediti še več, pokazati več pripravljenosti za pomoč in enotnosti? Da si pozneje ne bo treba umivati rok, da bi se znebili tovrstne odgovornosti, je najmanj, kar lahko naredite, da si jih umivate zdaj. Večkrat na dan. In ne pozabite na druge, zaščitne ukrepe.