Tiskane izdaje
Kitajska je v ponedeljek naredila na svetovnem gospodarskem parketu nov korak. Oblikovanje borzne terminske pogodbe, ki bo vrednost nafte merila v juanih, je pomembno tako praktično kot simbolno.
V praksi gre za dva vidika. Prvi je ta, da je Kitajska že nekaj časa glavni kupec nafte na svetovnem trgu, ZDA pa so se tudi zaradi uspešnega povečanja domače proizvodnje zanj na neki način »umaknile«. Pri večini blaga je precej samoumevno, da prodajalci sprejemajo pogoje kupca, predvsem kadar je ta velik in zanesljiv.
Velikost v zvezi s Kitajsko ni sporna. Njeno rastoče gospodarstvo vsako leto porabi več nafte. Z 12,5 milijona sodov na dan leta 2017 naj bi se povpraševanje do leta 2023 povečalo na 14,4 milijona sodov na dan, ob tem pa Kitajska doma proizvede le tretjino potrebne nafte. Večino je uvozi z območja Perzijskega zaliva, kjer je poleg ameriške zaveznice Saudske Arabije drugi najpomembnejši igralec Iran. Ta država si že dolgo prizadeva, da bi ji kupci nafto plačevali v valuti, ki ni dolar. Če se bo Kitajska razvila v finančno zanesljivo partnerico, bo manj ovir za sprejemanje juanov.
Na področju finančne ureditve je Kitajska pri zahodnih vlagateljih veljala za razmeroma tvegano, saj so se pravila trgovanja in dostopa na trg pogosto arbitrarno in nepričakovano spreminjala. Zdaj se zdi, da poskušajo z naftno terminsko pogodbo v Šanghaju narediti korak naprej. Tujcem so prvič v novejši zgodovini dovolili neposredno trgovati s finančnimi instrumenti na območju t. i. matične Kitajske, zavezali so se tudi k zmanjšanju davkov za tuje posameznike in pravne osebe, ki trgujejo.
Prvi dan »nafte za juane« je bil v tem pogledu uspeh, saj so se v trgovanje vključili nekateri najpomembnejši mednarodni trgovci z nafto, obseg trgovanja pa je dosegel 20 milijonov sodov. Kitajska rafinerijska družba Sinopek je tudi objavila, da si je zagotovila dobave nafte, ki jo na Bližnjem vzhodu črpa (za zdaj neimenovana) zahodna naftna družba.
In ko bodo stekla tudi plačila za nafto v juanih, se bomo dotaknili naslednjega praktičnega vprašanja. Vodilna vloga ZDA je povezana tudi s pomenom dolarja za svetovno trgovino in statusa, ki ga ta uživa kot rezervna valuta za večino centralnih bank. Izvozniki nafte so vse do danes razpolagali z veliko dolarji, ki jih je bilo razmeroma najbolj enostavno usmeriti v dolarske obveznice. Tudi v tiste, ki jih izdajajo ZDA, da vzdržujejo svoj javni dolg.
Juan lahko del tega kolača odškrne. Ne sicer takoj, predvsem pa ne veliko – a dovolj, da ZDA tega premika ne bi mirno opazovale. Trgovanje z nafto v juanih je tako v kontekstu še vedno grozečega zaostrovanja mednarodne trgovine s spreminjanjem uveljavljenih sporazumov in uvajanjem dodatnih carin lahko nov element, zaradi katerega se bodo ZDA čutile ogrožene v svoji vodilni vlogi v svetu. Kot se še vedno učimo v sobivanju z Donaldom Trumpom, so reakcije lahko zelo nepredvidljive.
