Šarada

Denimo, ali bo Agrokor res znova, že tretjič, poskusil prevzeti svojega največjega – predvsem pa najpremožnejšega – konkurenta v regiji, ali se zanj zanima še kak drug, manj vpadljiv tuji investitor, kakšna bo ponujena cena, pogoji itn. O prodajalcu, Pivovarni Laško, ni večjih dvomov. Pri prodaji velikopoteznih naložb Boška Šrota bo moral vztrajati – razen če banke upnice zaradi vseh številnih pritiskov ne bodo »ugotovile«, da bi bilo reprogramiranje kreditov Pivovarni Laško manjše zlo od tveganj, povezanih z lastniškim vstopom Agrokorja v Mercator.

Razmišljanje zasidrajmo z nekaj trdimi dejstvi: Mercator je definitivno naprodaj. Je greha vredna tarča, tako po poslovnih rezultatih, urejenosti, razvojnih ambicijah, finančni stabilnosti in bogati doti nepremičnin, na katerih ni niti evra hipotek. Hrvaški Agrokor, ki je javno priznal, da ga nakup še vedno zanima, je le za četrtino večji od Mercatorja, njegova celotna trgovina na drobno pa je približno na ravni Mercatorja. A bolj kot velikost je moteča njegova finančna kondicija: je namreč močno prezadolžen. S prevzemom bi lahko ozdravil svoje finančne težave, njegovi najpomembnejši upnici, EBRD in UniCredit, pa bi se razbremenili prevelike izpostavljenosti do podjetja. Motivacija Agrokorja je torej silovita in resna. Prevladujoča značilnost na drugi, slovenski strani je nedvoumno in glasno izražen javni, politični, sindikalni, podjetniški, strokovno-akademski ... odpor proti takšnemu poslu. Vesoljna Slovenija kriči: Mercatorja ne damo!

Kako bi Agrokor izvedel odkup in nemara pozneje prevzem, kdo stoji za njim, kako nesrečna bi bila usoda tarče, in tudi, kako se je organiziral nasprotni tabor, da bi preprečil sovražne namere, vse to je že stvar obilice špekulacij. Ne spuščamo se v presojo, koliko tajkunskega je v potezah Ivice Todorića (a nesporno je, da je njegova poslovna kultura povsem nezdružljiva z Mercatorjevo). Pometamo pred domačim pragom: Obrambna akcija na strani tarče je zelo spolzek teren za slovensko politiko in regulatorje trga. Težko bo dokaz(ov)ati, da politika ob pozivanju proti prodaji Mercatorja znova ne zapada proslulemu »nacionalnemu interesu«, da spoštuje avtonomijo trga in zasebnega lastništva, da ne bo tratila denarja davkoplačevalcev za reševanje podjetja, ki ga je pred leti sama pahnila v tajkunsko naročje. In izrecno pozivanje regulatorjev, naj opravita svoje delo, tudi ni nekaj, kar bi bilo v ponos urejeni pravni državi. Odzvati se morata samodejno, brez pompa. Kako naj sicer dopovesta, da sta neodvisna?

Naravnost genialen pa je tokrat odziv Mercatorjevega vodstva. Ta se v lastniške spremembe ne spušča. Njegova obramba je čim boljša podoba družbe, ambiciozna razvojna strategija in posledično čim dražja delnica. Je pa vodstvo poklicano za strateško povezovanje; od tod protiponudba (pardon, prijateljska pobuda, da se ne bi zganili tudi hrvaški regulatorji trga) za nakup trgovskega dela Agrokorja; premišljena, dobro tempirana, logično utemeljena, relativizirana z zavestjo o konkurenčnopravnih omejitvah na nekaterih trgih. Tudi realna? Kdo ve. Ta trenutek niti ni pomembno. Svoj namen je dosegla, če je, kakor pravi ekonomist Bogomir Kovač, »diplomatsko pokazala odločno nestrinjanje z namerami Agrokorja« in tako spodbudila iskanje drugačnih, za obe strani sprejemljivih rešitev. Ali si vsaj kupila nekaj časa.