Saudsko ljubosumje

Ko Saudska Arabija, resnična Islamska država in ena najbolj agresivnih in nazadnjaških držav na svetu, neko drugo državo (katero koli drugo državo, v resnici) obtoži za financiranje terorizma in za ekstremizem, in ko ji pri tem sledi tudi njena največja (a ne večna) zaveznica in geostrateška pokroviteljica, bi moralo dokončno postati jasno, da so se tako na Bližnjem vzhodu, kot tudi v mednarodni skupnosti porušile vse obstoječe strukture.

Največjo globalno izvoznico terorizma, iz katere je prišlo tudi šestnajst napadalcev na Svetovni trgovinski center v New Yorku, očitno grabi panika; eksistencialna panika. Saudske strateške karte v dolgoletni in vsaj trinajst let ne več le hladni bližnjevzhodni vojni za prevlado v regiji in prevlado na tržišču fosilnih goriv že zelo dolgo niso bile tako šibke. Izgubo prevlade v regiji in stopnjujoči se poraz v sunitsko-šiitskem obračunu z okrepljenim Iranom je saudski dvor v zadnjih letih intenzivno »kompenziral« s podžiganjem regionalnih konfliktov in (ne)posrednim sodelovanjem v vojnah v Siriji, Iraku in, predvsem, Jemnu. Ob tem je uradni Riad ob sušenju naftnih zalog in na ameriški energetski samopreskrbnosti utemeljenem) strahu pred strateškim in ekonomskim umikanjem Združenih držav iz Bližnjega vzhoda obsesivno-kompulzivno nakupoval orožje.

Seveda predvsem v Washingtonu: v kontekstu trenutnega dogajanja v regiji ne gre pozabiti, da je ameriški predsednik Donald Trump, katerega nedavni obisk v saudski kraljevini je v mnogo čem prispeval k saudsko-zalivski blokadi Katarja in grožnji z odprtjem nove bližnjevzhodne fronte, s saudsko vladajočo družino podpisal za kar 110 milijard dolarjev vrednih orožarskih poslov.

Saudsko-zalivska ekonomsko-medijsko-politično-logistična blokada Katarja se je pripravljala že nekaj časa. Ljubosumje – in z njim povezane iracionalne poteze saudskega dvora – se je dolgo stopnjevalo. In bilo je le še vprašanje časa, kdaj in kako bo Katar, sicer dejansko neskromni »sponzor« številnih skrajnih islamističnih skupin, katerega zunanja politika je konsistentno nekonsistentna, plačal ceno za simbolno smrt svojega (saudskega) očeta ter plinsko in politično povezovanje z Iranom (delitev »severnih polj«) in, tudi, Rusijo (vstop v rusko naftno podjetje Rosneft).

Katar, prva država korporacija, ki ji zaradi vulgarnega, iz zemeljskega plina izvirajočega bogastva že vrsto let ni treba upoštevati nikakršnih mednarodnih norm ali vsaj približnih pravil igre na diplomatskem parketu, lahko brez večjih težav (dobesedno) plača izjemno visoko ceno in ostane sorazmerno nedotaknjen. Razen, seveda, če se saudsko-zalivska koalicija, ki za kaj takega potrebuje zeleno luč svojih botrov, ne odloči za vojaško posredovanje in nasilno pripojitev polotoške države, kot je avgusta 1990 z zasedbo Kuvajta – iz zelo podobnih razlogov – storil iraški diktator Sadam Husein.

V luči terorističnih napadov v Teheranu, militantne retorike, geostrateških napetosti, navzkrižnih interesov in turške napotitve vojakov v Doho, se temačen scenarij ne zdi več tako nemogoč. To bi bilo pogubno.