Schengen 2.0

»Tako ne moremo nadaljevati!« se je glasilo sporočilo Bruslja ob objavi Frontexovega podatka, da je bilo letos registriranih že poldrugi milijon »nezakonitih vstopov« v EU. Četudi je bil precej beguncev in migrantov ob vstopu v različne članice preštetih dvakrat, je številka visoka in črno na belem dokazuje, kakšen kolaps je doživel sistem nadzora zunanje meje med begunsko krizo. Še huje je, da se je množica napotila le v tri ali štiri članice. Kar bi bilo za Unijo s pol milijarde prebivalci obvladljivo, je za majhno skupino članic veliko preveč.

Posledice razmer so postale očitne: država so druga za drugo za omejen čas spet vpeljale nadzor na notranjih schengenskih mejah. Evropska politika je v zadnjih mesecih sicer preizkusila kopico rešitev, od sistem kvot za razdelitev beguncev do kupčij s Turčijo, a pravega učinka na blažitev krize še niso imele. Za naslednje čudežno orožje velja evropska obalna in mejna straža, ki bi po predlogih evropske komisije delovala kot razširjeni Frontex in bi bila lahko v skrajnem primeru razmeščena na krizni del meje brez soglasja članice, pristojne za njen nadzor.

Edina tarča tega ukrepa je že tako ne najbolje delujoča Grčija, ki je med krizo postala grešni kozel. Meje z množico otokov in bližino Turčije sploh ne more nadzirati. Na njeno ozemlje je v zadnjih mesecih prišlo več sto tisoč beguncev, ki so se takoj odpravili naprej proti severu. Po sistemu kvot jih je bilo po Evropi premeščenih le 64 od načrtovanih 64.440. Sama Grčija je iz nepojasnjenih razlogov oklevala in ni hotela zaprositi za pomoč mejnih intervencijskih sil iz drugih članic, ki se lahko razporedijo v okviru misije Frontexa.

Če bo predlog sprejet, se takšen položaj ne bi več mogel ponoviti. Ker posega v suverenost članic na področju nadzoru meje, so pričakovane kar vroče razprave. Glede na izkušnje bo na koncu najbrž sprejet v razvodeneli obliki. Nadalje se postavlja vprašanje, ali bi bile posebne enote čuvajev meje, ki bi bile v slogu Natovih sil za hitro odzivanje razmeščene na ogroženem delu meje v nekaj dneh, sploh kos takšni nalogi, saj bodo še vedno odvisna od volje gostujoče države. Takšna »bojna konica« bo najbrž bolj grožnja nevoljnim kot prava rešitev.

Kljub temu je ideja o evropski mejni straži še eno znamenje čedalje bolj dramatične nemoči struktur Unije v bitki s skupnimi krizami. Tako kot se evra na dolgi rok ne da utrditi brez usklajenih politik na ravni njegovih članic, schengen ne more delovati, če ima vsaka država v prvi krizi pred očmi le še nacionalno optiko. V takšnem kontekstu je vzpostavljanje evropske straže predlog, ki vsaj v obrisih ponuja skupni odgovor na skupne težave. Meja v Egejskem morju ni le grška meja, marveč skupna zunanja meja, za katero morajo biti odgovorne vse članice.

A niti najbolj učinkovita evropska obalna straža ne more rešiti begunske krize. Lahko zagotovi le boljši nadzor nad njo. Reševanje schengna in sprejemanje beguncev bo bolj kot moralni imperativi vodila realpolitika.