Še ena letina incidentov

Dve ladji lažje odrineta slovenske policijske »sandoline« v majhnem zalivu.

Objavljeno
19. maj 2017 22.57
Piranski zaliv.1.8.2013
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
S hrvaško politiko je očitno nekaj narobe, če mora svoj položaj in državnost braniti z incidenti. Svetovno javnost nagovarja z moralnimi poduki, sama pa na silo vzpostavlja mejo, ki je ni bilo in o kateri se je v civiliziranem svetu mogoče samo dogovoriti. Pojasnjuje, da je odstopila od arbitražnega sporazuma, ni pa logično upravičila naslednjega koraka. Namreč, kako namerava po umiku iz arbitražnega postopka vzpostaviti dialog s katero od svojih sosed, denimo Slovenijo. Če ni prav tako, kot meni Slovenija, in ni prav, kot pravi Evropska unija, niti arbitražni tribunal v Haagu, nimajo prav sosede ..., je edino prav tisto, kar ponavlja Hrvaška: meja bo pravična, če jo določimo sami.

Če se pokaže minimalna možnost, da bi lahko bilo drugače od njenega pogleda, povleče najtežje orožje. Enkrat je to zelo dodelan in domišljen prisluškovalni postopek, drugič preprosta večja sila. En 13-metrski policijski čoln iz Umaga očitno težko drži novo mejo na morju, zato z Reke preseli veliko, 25-metrsko policijsko ladjo, ki bi jo veliko bolj potrebovali v primeru reševalnih akcij v Kvarnerju. Ampak dve ladji bosta lažje odrinili slovenske policijske »sandoline«. To spominja na oktober 2004, ko so Hrvati pred Umag pripeljali topovnjačo Šolta.

Leto 2004 je bilo sploh nenavadno incidenčno leto. Takrat je bilo samo v drugi polovici volilnega leta 49 incidentov. Ni manjkalo trkov ribiških plovil, postavljanja hrvaških školjčišč, kraje kilometrov mrež slovenskim ribičem in pozivov z letaki na Reki, naj Hrvati ne kupujejo slovenskega blaga. Leta 2003 smo beležili samo en incident na morju, leta 2006 dva, 2007 jih skoraj ni bilo. Spet se jih je nekaj zgodilo leta 2009, pred arbitražnim sporazumom. Ampak od konca leta 2009 do vstopa Hrvaške v EU (leta 2014) incidentov ni bilo več. Izhlapeli so. Kakšna nedolžna hrvaška evropska ponižnost! S hrvaškimi Evropejci smo nato veselo plesali eno samo poletje. Zdaj smo v novem incidenčnem času. O večini javnost sploh ne izve. Dokler komu ne bo res prekipelo. Tako kot je skoraj enemu od zelo jeznih ribičev, s katerim smo govorili včeraj.

Ampak še preden bo arbitražna sodba objavljena, preden bo kdo do konca zastrupil odnose med državama, je jasno, da ne na eni ne na drugi strani nimajo učinkovitega in trdnega premisleka, na kakšno sosedstvo bi pravzaprav radi obsodili oba naroda. Ni premisleka o tem, ali bo res moralo počiti, se bo moralo res zgoditi kaj hudega, ali pa se bodo tisti, ki se redijo na incidentiih, pravočasno ustavili in sprevideli, da med sosedi preprosto ne gre drugače. Če 25 let niso našli dogovora (razen Drnovška in Račana), potem je mogoč samo strpen dialog. Seveda se je težko sklicevati na dialog, če mora potekati čez bodečo žico. Ampak naj nas nikar ne prepričujejo, da so incidenti nastali iz nič, kar tako, sami od sebe med ljudmi. Vsak incident ima svoje ime in priimek. Hrbte nastavljajo običajni kmetje (ribiči) s šahovnice. Problem imata obe strani, a pravega čuta odgovornosti in strategije do tako težkega sosedstva niti v Sloveniji ni mogoče čutiti.