Tiskane izdaje
Čez slab mesec se bodo ponovno, po manj kot treh letih, odprla volišča za to, da se bodo volivci izrekali o tem, kakšne pravice bi smele pripadati tistim posameznikom v naši družbi, ki so jim všeč, se zaljubijo in življenje delijo z osebami istega spola. Ni pomembno, ali so dobri ljudje ali ne, kako pošteni so, kakšno izobrazbo imajo, kaj prispevajo družbi in konec koncev, koliko davkov plačajo. Kakor da bi jih kot ljudi opredeljevalo samo to, koga ljubijo. In na tej osnovi bo večina odločala o njihovih pravicah.
Pred tremi leti je zavrnila družinski zakonik. Ta je, med drugim, urejal veliko pravnih področij v korist vseh otrok, ki jih zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) iz leta 1976 obravnava pomanjkljivo ali sploh ne, za partnerje istega spola pa so takrat predvideli, da bi smeli sklepati partnerske skupnosti in posvajati biološke otroke po partnerju. Sedanja novela ZZZDR je vsekakor bolj revolucionarna - zakonsko zvezo opredeljuje kot življenjsko skupnost dveh oseb, in ne več moškega in ženske. Ti dve osebi, ki sta lahko različnega ali istega spola, pa imata pravico postaviti se v vrsto za posvojitev otroka. Vse prerado se pozablja, da noben odrasel, ne glede na to, kako je usmerjen ali kakšne kvalitete ima sicer kot človek, nima pravice posvojiti otroka. Edina pravica, povezana s posvojitvijo, je in bo še naprej, ne glede na to, ali bo novela ZZZDR obstala ali padla, pravica otroka, da je posvojen v zanj najprimernejše okolje.
Pobudniki referenduma, ki nasprotujejo izenačitvi pravic, bodo v tej kampanji, tako kot so bili v tisti pred tremi leti, v prednosti. Pa ne samo zato, ker so na vseh ravneh glasni in dejavni že več tednov, medtem ko zagovorniki zakona še niso niti strnili vrst in se jih komaj kaj sliši, ampak predvsem zaradi načina nagovarjanja ljudi.
Koalicija Za otroke gre! in njeni somišljeniki apelirajo na čustva volivcev. Takšna in drugačna. »Materinska in očetovska ljubezen je največ, kar lahko damo otroku,« denimo, pravijo in s tem se je težko ne strinjati. Zagotavljajo, da postavljajo v prvo vrsto skrb za najmlajše in najranljivejše v družbi, hkrati pa nimajo težav s tem, da v ljudeh vzbujajo strah, denimo s trditvami, da se bo uzakonila »sporna trgovina z materinstvom, kjer bodo istospolni pari kupovali otroke od revnih žensk«, ali da bodo »javni uslužbenci, ki se ne bi strinjali z radikalno ideologijo LGBT, odpuščeni«.
Racionalni odgovori, da je v slovenskih in evropskih strokovnih krogih nadomestno materinstvo etično in pravno sporno, da se pri nas ne izvaja in se tudi v prihodnje ne bo, nimajo enakega učinka. Tudi pojasnila, da delovna razmerja niso povezana s kakimi ideologijami, ne.
Zagovorniki tega, da ljudje ne bi smeli biti obravnavani drugače samo zaradi osebnih okoliščin, so v prejšnji kampanji in bodo najbrž tudi v tej uporabljali racionalne argumente. In poskušali čim več ljudi prepričati, da njihova zakonska zveza ne bo nič manj zakonska zveza, če se bo tako reklo še kakšni skupnosti, in da ne bodo nič manj matere ali očetje, kot so bili do zdaj. Že 20. decembra zvečer bo jasno, kdo bo bolj prepričljiv in kaj bo večina tokrat odločila o manjšini.
