Tiskane izdaje
Leto hudega varčevanja je mimo. Izidi so pičli, zgolj zategovanje pasu pač ni prineslo blaginje in rasti. Dolgovi države so se še povečali, zdaj so večji od prej magičnih dveh bilijonov evrov. Davki so poskočili do neba, vsak dan nove si je izmišljala najbolj strokovna izmed vlad, kar jih je premogla Italija v zadnjih obdobjih. Tisti državljani, ki so še kaj malega premogli, brskajo po žepih za zadnjimi fičniki. Samo premožni so se izvlekli, njim si tudi Monti vendarle ni upal pripreti pipice.
Mario Monti, ki je pred letom in mesecem prišel na sceno kot odrešenik, odhaja z odra kot strokovnjak, že skoraj politik, ki je sicer rešil obraz vseh Italijanov pred svetom, kaj dosti več pa ne. Resen gospod je, ne klati neumnosti in ne preganja mladoletnic, čudežev pa ni zmogel. Po Evropi in svetu se manj norčujejo iz Italijanov, kakor so se še lansko jesen, ampak zdaj se mora Rim spet postaviti na svoje noge. Reform, ki bi postavile temelje za nov vzgon, tudi Monti ni znal pričarati, odvisen je bil od parlamenta, prilagajati se je moral, dopovedovali so mu, da ni bil izvoljen.
Italija ta trenutek nima parlamenta, nima vlade, tudi Montija nima, ki noče biti ne na levi, ne na desni, celo na sredini najraje ne bi bil. Kandidirati ne namerava. Morda računa, da ga bodo še enkrat poklicali, naj rešuje domovino. Morda še bolj kot to pričakuje, da ga bodo spomladi v novem parlamentu naredili za predsednika države, Napolitano namreč odhaja. Matematika je zapletena veda, politična matematika pa še posebno. V nekaterih državah se lahko o želenih izidih vsaj v grobem dogovorijo že dosti prej, samo volivce morajo malo prepričati. V Rimu morajo prepričati poslance in senatorje, ki namesto volivcev dvigajo roke za prihodnjega predsednika.
V dobrem letu so z italijanskega političnega prizorišča poniknile figure, ki so prej veliko pomenile. Gromkega Umberta Bossija je spodjedla korupcija, znebili so se ga njegovi. Kričavega Antonia Di Pietra, nekoč slavnega tožilca, je spodneslo lastno nezaupanje v sodelavce, padel je kot zrela hruška. Pojavil se je komik Beppe Grillo, med resnimi ljudmi mu nihče ne verjame, ankete pa mu dajejo več upanja kot Silviu Berlusconiju. Medijski mogotec se je v letu dni precej postaral, samo pol stoletja mlajša, čisto nova zaročenka ga še dela mladega in zagnanega.
Tudi tisti analitiki, ki so najbolje opremljeni s podatki in spoznanji, si ne upajo napovedovati prihodnosti, ne iz steklene krogle, ne iz kart in ne iz roke. Volitve bodo pred koncem februarja. Nove volilne zakonodaje ni, o tem tudi Monti ni mogel prepričati politikov v parlamentu, ki so ga podprli, kadar jim je bilo po volji, ali pa ustavili, kadar jim je stopil na rep. Ko je hotel iz volilne dirke izločiti pokvarjene in obsojene politike, so ga nemudoma vrgli. Italijani bodo volili po starem zapletenem Berlusconijevem zakonu, pravijo mu »prašičji«. Vitez ga je nekoč naredil zase.
