Tiskane izdaje
Po skoraj treh letih akutne krize evrsko območje verjetno dobiva še eno reševanje, kdove katero po vrsti. Tokratni »rešitelj« je (spet) predsednik E vropske centralne banke Mario Draghi. Septembra bi v sodelovanju z evropskim reševalnim skladom EFSF rad ponudil odkupe državnih obveznic, ki jih za spodobno ceno nihče ne mara.
Draghi misli, da se denar, ki ga sam že mesece z buldožerjem poriva bankam, po krivici ne preliva v gospodarstvo in rast. Vsakič, ko s pol bilijona v naročju upa, da bo pomiril krizo, se nova in vsakič večja in pomembnejša evrska država spotakne na finančnih trgih. Draghi očitno upa, da bo lahko z novim predlogom v požrešno svetovno finančno žrelo vrgel - in metal - dovolj denarja, da bo evro končno pustilo pri miru. Kritike preaktivne protikrizne vloge centralne banke, ki bi navsezadnje morala skrbeti le za stabilnost cen, pa bo poskušal pomiriti s predpisom, da se bodo države v finančnih težavah po pomoč najprej zatekale k reševalnemu skladu EFSF, ki v zameno zahteva varčevanje in reforme, šele potem jih bo na sekundarnih trgih podprla tudi Evropska centralna banka.
Poleg tega predsednik ECB daje slutiti, da bodo tokrat upoštevali interese zasebnih investitorjev. Doslej so si uradni posojilodajalci zagotovili prednost pri vračanju dolgov in morda se tudi zato zasebni kapital, ki so ga v Grčiji prisilili k velikopoteznemu odpisu dolgov, evrskega območja izogiba. Jeseni bo torej jasno, ali bo Draghi lahko poskusil svojo najnovejšo čarovnijo in ali bo ta res uspela. Za nekatere bo najbrž tudi to premalo in prepozno, saj verjamejo, da lahko skupno evropsko valuto reši le zares velika »bazuka« - po možnosti varščine vseh evrskih držav za vse dolgove območja. Drugi pa so prepričani, da tudi najbolj velikopotezne akcije centralnih bank ne morejo popraviti napak politike, ki je raje dovoljevala prevelika zadolževanja kot spodbujala zasebno pobudo v gospodarstvu. Če prvi mislijo, da zadolževanje ni problem, dokler država z njim spodbuja razvoj, so drugi prepričani, da država zato, ker njene odločitve po pravilu niso tržno najboljše, razvoju na dolgi rok bolj škodi kakor koristi.
Draghi pa vsaj še naprej verjame v evro, ko zagotavlja, da ga ni mogoče ukiniti. Morda tudi on meni, da gre pri sedanji evrski krizi za napako pri sami definiciji: Zakaj bi morala zaradi prevelike zadolžitve posameznih držav trpeti skupna evropska valuta, ko pa pri dolarju, katerega države se tudi ubadajo z najrazličnejšimi težavami in razvojnimi prepadi, nihče ne govori o razpadu - niti ni o tem govoril v prejšnjih krizah, ko ameriška centralna banka še ni tako velikopotezno tiskala denarja? Medtem ko Evropa rešuje svoj bančni sistem, valuto in celotno gospodarstvo, pa njene države verjetno ne morejo veliko zgrešiti, če bodo spodbujale ustvarjalnost svojega prebivalstva na vseh ravneh, zlasti tistega, ki brez molzenja države ustvarja novo vrednost.
