Tiskane izdaje
Če smo pozorno poslušali, slovenski zunanji minister Karl Erjavec niti ne ve, v čigavem morju je hrvaška vlada s koncesijsko pogodbo dovolila umaškemu ribiču novo gojišče školjk v zalivu. Hrvati pa to vedo bolje kot ves svet, bolje kot arbitražno sodišče, ki zadevo študira že sedmo leto.
Razlika je očitna. Slovensko zunanje ministrstvo že več kot deset dni ve za ta hrvaški prestopek, toda raje molči in miži. Z ministrstva nam ne odgovorijo, zakaj je za državo dobro, da o prestopkih sosede ne obvešča javnosti. Brez nadležnih novinarjev niti protestnih diplomatskih not ne bi bilo treba pisati.
Slovenski policisti, ribiški in pomorski inšpektorji, pa tudi slovenski ribiči imajo navodilo, da se morajo držati nikoli uradno določene, s hrvaške strani vsiljene sredinske črte. Pri umaških školjkarjih pa je hrvaška država odločno napredovala: koncesije zdaj načrtno izdaja hrvaška vlada. In to bližje sredinski črti in s spodbudnimi nizkimi koncesninami. Podobno je pred leti oddajala hrvaškim državljanom zemljišča, ki so še zmeraj vpisana v portfelju slovenskega sklada kmetijskih zemljišč.
Ves svet okoli Hrvaške ima težave z mejami. Hrvaška je, milo rečeno, notorično težka soseda. Vprašajte Madžare, Bosance, Črnogorce in še koga. Naši državniki ves čas govorijo o prijateljstvu s sosedo, v praksi pa jim z njo ne uspe rešiti niti enega odprtega vprašanja: od Cimosa do terana, od školjk do nuklearke, od počitniških domov do hranilnih vlog – nobenega.
Slovenija očitno ne zna s Hrvaško. Na trenutke sicer poskuša z nadvse nerodnimi prijemi: s pogojevanjem ob vstopu v EU, s pozivi posameznikov, naj milijon Slovencev ne hodi več na hrvaško morje, z bodečo žico in nenazadnje z vrstami na schengenski meji. Na nobeni drugi schengenski meji v Evropi niso tako dosledno vzeli navodil evropske komisije. Slovenija je ujetnica svoje razdvojene, nedosledne, konfuzne in nesposobne politike. Hrvaška to preprosto čuti. Zato si lahko nič kaj prijateljsko privošči prijateljsko špijonažo v korist prijateljskega uničevanja sporazuma, si prisvoji del sosedovega morja, saj logično računa, da ji nihče nič ne more.
Še bolj ironično je, če ti pri nezakoniti postavitvi školjčišča pomaga nekdo s slovenske strani, ki bi moral braniti to morje vsaj na polju razčiščevanja odnosov. Da se razumemo: sklepanje čezmejnih poslov ob meji je več kot dobrodošlo dejanje. Ko imaš čiste račune, si lahko odličen prijatelj. Če pa zasebni posli in interesi posegajo v suverenost države in naroda, potem gre za zavržno dejanje.
Dokler sosedi ne bosta enakopravni partnerici, vzajemno spoštovani in sporazumevajoči se, dotlej je vse to samo zastrupljanje ozračja, uveljavljanje argumenta moči in delnih interesov, mimo vladavine prava. Hrvati več kot očitno vplivajo na delo arbitražnega sodišča. Mimogrede: komu koristi skoraj sedemletno arbitražno odločanje (zavlačevanje) o zelo jasnem primeru? Pa menda ne politiki izvršenih dejstev ali izvajanju ene same pravice? Zato se nikar ne čudimo »prijateljskim« posledicam. Na celi črti.
