Seksi(stična) avtoriteta

Trije drugi možje občine so postali Bojan Mestek, Vinko Vrčkovnik in Nikolaj R. Kolar. Mestek, očitno ljubljenec ljudstva, saj je na volitvah zbral celih devet (9) preferenčnih glasov, bo skrbel za hirajoče gospodarstvo in vročo komunalo. Vinko Vrčkovnik (edini Vinko, po katerem se še ne imenuje nobena občinska nagrada) bo obvladoval turizem, gostilne, pardon gostinstvo, in te zadeve, v prostem času pa bo risal načrte za uniformne vrtne ute in gostilniške zimske vrtove. Nikolaj R. Kolar bo svetil nad vsemi deli družbenega življenja – kulturo, šolstvom, vrtci, športom in še čim. Kralj Matjaž zanj močno upa, da bo podžupanoval pametneje, kot je začel.

Svetniški zbor je pravkar požegnal novo direktorico slovenjgraškega šolskega centra, ko so Nikolaju usodno zatajili samoomejevalni mehanizmi, mogoče pa mu je tako dolgo in željno pričakovana funkcija tudi malce stopila v glavo in občutek pomembnosti zameglil razsodnost, da je izustil nekaj, česar dandanes noben politik ali funkcionar pri pol zdravi pameti ne bi zinil pred javnostjo. Medtem, ko je poudarjal, kako je korekten, saj nikakor ne misli, da so ženske kaj manj vredne od moških, je hkrati prepričano ponavljal, kako so za nekatere funkcije moški primernejši od žensk, žal pa so prav te pomembne funkcije v mestni občini zasedle same ženske. Naredil je celo ekspertizo, v kateri empirično ugotavlja, da kar 16 od 20 slovenjgraških javnih zavodov in institucij vodijo ženske. Nezaslišano! Kam gre ta svet?! se je zgrozil Matjaž in prisluhnil Kolarjevi rešitvi. »V naši občini zelo, zelo prevladujejo ženske na vodilnih mestih. Zelo veliko jih je. Nimam nobenega predsodka do njih, pa vendarle – neke institucije pa potrebujejo malo bolj trdo roko. Potrebujejo neke avtoritete, ki smo jih včasih imeli.« V dokaz, da so moški za to bolj primerni, je podžupan Nikolaj opomnil, da so se v zgodovini že izkazali, saj je mestna občina številne (je)klene slovenjgraške može na vodilnih pedagoških položajih zaradi njihove nesporne avtoritete pozneje nagradila tudi z nazivom častnega občana (ženske pa nobene). Od leta 1962 do danes so ta naziv sicer podelili 27 moškim (na čelu s Titom) in le eni ženski – Štefki Kučan, ki pa je v njihovi družbi pristala bolj zaradi šmarškega rodu kot zaradi trde roke.

Od takšnega seksizma je zavrelo svetniku Raju. »Protestiram v imenu vseh žena, ki niso nabildane!« je pribil Kolarja in mu zabrusil, da slovenjgraškim ženskam na vodilnih položajih ni treba ustvarjati avtoritete z mišicami, saj so dovolj nabildane v sposobnostih. Po njegovem »ženske niso populacija, ki bi kakor koli ogrožala avtoriteto v mestni občini«. »Obratno, vedno bolj sem prepričan, da so ženske bolj dosledne kot moški in da si zaslužijo našo pozornost in zaupanje,« je žvrgolel feminist Raj, podžupan Nikolaj pa se je na svojo grozo nekje tukaj začel zavedati, da seksizem ni prav nič seksi in da se je s takšnim nastopom nepopravljivo ustrelil v koleno. Z brzostrelko. Nihče drug ni bil tako zmešan, da bi podprl njegovo teorijo o nujnosti moške avtoritete. Potem ko je svojo naklonjenost ženskam glasno izrazil še svetnik Šumečnik in je grozilo, da bodo isto storili tudi vsi drugi svetniki z moškim genotipom (vrsta je bila dolga, saj 24 od 25 svetniških stolčkov zasedajo moški), je župan odredil, da je bilo »dovolj glorificiranja našega nežnega spola«, in tako končal razpravo, za katero bi bilo bolje, da se sploh ne bi zgodila.

Kralj Matjaž je takoj odločil, da bo vsem slovenjgraškim direktoricam od plače odtrgal nekaj centov, z izkupičkom pa bodo podžupanu Nikolaju za dan žena kupile zgoščenko Damjana Murka z naslovom Srečen, ker sem moški. V zameno pričakujejo karte za fitnes, kjer si bodo nabildale prenežne roke v upanju, da bodo potem le izpolnjevale pogoje za uvrstitev na čakalno listo za častne občane. Takoj za Nikolajem, seveda.