Selektor Cerar

S potrditvijo nove vlade se formalno končuje obdobje mrtvega teka, v katerega je padla država po znamenitem kongresu Pozitivne Slovenije, ko je postalo jasno, da je z vlado Alenke Bratušek konec.

Dobrodošlo je dejstvo, da je država po več kot štirih mesecih dobila novo politično garnituro in vladajočo koalicijo s polnimi pooblastili. Pred novo vlado se je nabralo veliko neodložljivih odločitev, začenši s privatizacijskimi postopki in stanjem javnih financ. Bo prižgala zeleno luč za prodajo Telekoma Slovenije ali ne? Bo treba pripraviti rebalans proračuna zaradi prazne proračunske malhe? Kaj sporočiti v Bruselj, kjer pričakujejo poročilo o napredku pri izpolnjevanju pomladanskih priporočil?

To so le nekatere teme, pri katerih vlada ne bo mogla računati na sto dni miru. Ministrski zbor Mira Cerarja bo moral na številnih področjih odločno zavihati rokave in pognati vladno birokratsko mašinerijo v tek.

Vsaka nova vlada vzbuja upanje, da bo čez leto, dve ali štiri bolje. To se vsakokrat izraža tudi v javnomnenjskih raziskavah, a pogled na krivulje podpore vladam razkriva tudi, da so nato začele običajno hitro izgubljati tla pod nogami. Bo tokrat drugače? Bo premieru Miru Cerarju po veliki zmagi na volitvah uspelo obrniti ta trend nezaupanja v izvršno politiko in politiko nasploh?

Na začetku novega se spodobi, da smo pri izrekanju kritik zadržani in spodobni. Politični projekt Mira Cerarja je bil v preteklih dneh že tarča nekaterih kritik, večinoma upravičenih. Novi vladi, tako kot vsaki do zdaj, zato zaželimo, da bo delovala kot dobro uigrana ekipa pod taktirko selektorja z jasno vizijo, kaj naj bi moštvo doseglo. Dobrih domačih zgledov s športnih igrišč imamo v zadnjem času veliko.