Tiskane izdaje
Ob 65. obletnici LR Kitajske so bili državljani najštevilčnejše kibernetne populacije na svetu pozvani, da na mikroblogu weibo objavijo selfije s kitajsko zastavo. Pred rdečo podlago s petimi zlatimi zvezdicami so pozirali dekleta, vojaki, otroci in policisti, pod domoljubnimi fotografijami je bilo napisanih več kot 200 milijonov komentarjev.
Tako so Kitajci umaknili pogled od Hongkonga, kjer zlate zvezdice pomenijo nekaj drugega. Pod njih so študenti podstavljali dežnike in se tako branili pred petokrakimi zvezdicami. Medtem ko se v matični državi pripravljajo na praznovanje dne, ko je Mao Zedong na Vratih nebeškega miru zaklical »Kitajski narod je vstal!«, so se tisti spodaj dvignili v revolucijo in zahtevali pravico do izvolitve svojega šefa vlade ter svobode, da upravljajo svoje mesto.
Jasno je, zakaj jim Peking tega ne da. Partijski vrh je xinjianškim Ujgurom zvil roko, tibetanske lame stisnil za vrat in zagrozil tajvanskim separatistom. Razburkano morje, na katerem se Kitajska bojuje z Ameriko za prevlado in s šibo udarja po Japonski, Vietnamu ali Filipinih, zalije vsakogar, ki ima na ustih besedo avtonomija. Demokracija je postala sinonim za secesijo, svoboda pa tržno sredstvo, s katerim je mogoče kupiti blaginjo. Odreci se svobodi govora, glasovanju in samoopredelitvi, pa te bom naredil bogatega.
Toda največja težava 65. obletnice ljudske republike je v tem, da se Hongkong bori za socializem, ki se mu je komunistična partija odrekla pred tremi desetletji, za pravično družbo, v kateri premoženjske razlike ne bodo imele dickensovske razsežnosti, in za meritokracijo, ki povsod po svetu umira.
Ali je potrebno, da druge države podpirajo hongkonško »revolucijo dežnikov«? Marsikdo bi zaradi nezadovoljstva nad intervencionizmom zahodnih licemerov rekel »ne«. Marsikdo bi zaradi zaposlenosti z lastnimi težavami samo skomignil z rameni. Vendar bi bilo treba poslati sporočilo hongkonškim študentom in jim povedati, da je svet z njimi. Ne bomo brali poročil z borze, ampak bomo gledali slike s hongkonških ulic. Ne bomo se spraševali, kaj bo z našimi investicijami, ampak se bomo zavzemali za boljšo skupno prihodnost. Ne bomo se zadovoljili s selfiji z evropskimi zvezdicami, ampak bomo poskušali dojeti, da je vsaka majhna evropska država Hongkong, nekogaršnja nekdanja kolonija in od nekoga zdajšnje interesno območje.
Predstavnik kitajske vlade v Hongkongu je v nekem pogovoru z opozicijskimi politiki povedal, da Peking dokazuje svojo toleranco že z »dejstvom, da vam dopušča, da ste živi«. Kakšna maoistična velikodušnost! Medtem ko Hongkong očitno ve, kaj hoče, pa, kot kaže, Kitajska končno ve, česa noče. Ključna je ena beseda: demokracija. Konotacija je veliko bolj zapletena: pravna država, pravična družba in svobodni posameznik.
Ali se bo »revolucija dežnikov« končala brez prelivanja krvi, je odvisno od tega, ali hongkonški študenti vedo, kje je črta, ki je niso opazili njihovi pekinški kolegi pred 25 leti. Partija, ki se vedno podpisuje v prvi osebi ednine, se z nikomer ne pogaja. Ona vlada. Ona strelja. In ima rada selfije z zlatimi zvezdicami.
