Sence banke iz Siene

Vlada premierja Gentilonija in finančnega ministra Padoana se sestavlja s super hitrostjo, da bi preprečila sesutje banke Monte dei Paschi di Siena in Italiji zagotovila, da se na bližnjem evropskem svetu ne bi pojavila z nepopolno vlado, so kolegi z La Stampe izpostavili dva glavna izziva v svoji državi po Renzijevemu odstopu in referendumskemu debaklu.

Vsaj s prvim poudarkom se absolutno strinjamo. Monte dei Paschi di Siena (MPS) je resnično najbolj vroč politični krompir v Italiji, ki si ga država in lastniki podajajo iz rok v roke že vsaj od letošnjega julija. Tedaj je ta nekoč slavna banka, velika za štiri slovenske bančne sisteme in pol, dobila daleč najslabšo oceno na evropskih stresnih testih in bila jasno pozvana, da do konca leta zbere vsaj pet milijard evrov za prepotrebno dokapitalizacijo.

Novonastajajoča italijanska vlada, ki se sestavlja po referendumskem šoku, si seveda močno želi, da bi nasedlo banko reševali obstoječi lastniki in zasebni investitorji – a jih bo po tem, ko sta cena delnice in vrednost banke dramatično padli, izjemno težko prepričati, da še enkrat vložijo denar v reševanje inštitucije z zelo nejasno prihodnostjo.

V primeru vse bolj verjetne državne pomoči v Monte dei Paschi di Siena bi bolj ali manj praznih rok ostali mali lastniki dobrih dveh milijard evrov njenih podrejenih obveznic – in glede na to, da so v težavah še nekatere italijanske banke, skupaj pa imajo sosedje v lasti za kar 170 milijard podrejenih bančnih obveznic, je razumljiva velika skrb in nervoza evropskega političnega in centralnobančnega establišmenta nad napeto situacijo v Italiji, za katero je precej zaslužen tudi sam.

Povedano naravnost: v tem trenutku seveda nihče ne želi niti slišati za pojem »naval na banke«, in evropska komisija in evropska centralna banka si zelo prizadevata delati vtis, da imata v Italiji vse pod nadzorom, je pa pričakovati, da bosta komisija in neizprosna komisarka za konkurenco Vestagherjeva pri vsaki državni pomoči v banki iz Siene upoštevali trda pravila »bail-ina«, ki so jih je tako neizprosno uresničili pred tremi leti v Sloveniji in še kje. Če jih ne bosta, imajo lahko naši porezani podrejenci zelo tehten argument za novo pritožbo na evropsko sodišče...

Ob že omenjenem bail-inu je Evropa pač v bližnji preteklosti strogost trenirala pri majhnih – Grčiji, Cipru, Irski, Portugalski, Sloveniji itd. – , medtem ko je Italiji (kot veliki državi) in njenim bankam pač predolgo gledala skozi prste. Če omenimo le definicijo slabega posojila, kjer v Italiji znaša dovoljena zamuda kar 180 dni, pri nas pa recimo le 90, pol manj.

Tudi zaradi takih preteklih odpustkov in zavoženih politik preteklih vlad se je zahodna soseda znašla v začaranem krogu slabih posojil in nizke gospodarske rasti in postala bolnik Evrope. Mnogi njeni državljani razloge za svoje križe in težave vidijo tudi v evru, kar je veter v jadra opozicije za referendum o uvedbi nove lire, ki bi še bolj zamajal temelje evra in Evrope. Zdaj se zdi, da so se mnogi pretekli italijanski grehi in napake zgostili prav v toskanski banki s častitljivo zgodovino. Do zastavljenega roka za njeno dokapitalizacijo je le še devet delovnih dni – in v kombinaciji z nedavnim padcem vlade je lahko vsakomur jasno, da je zdaj v igri še precej več kot le reševanje ene od bank...