Sence hladnejše vojne

Na letošnjem vrhu G7 ni bilo ne ruskega predsednika ne grškega premiera, med voditelji Nemčije, Francije, Velike Britanije, Italije, Kanade, Japonske in ZDA na bavarskem gradu Elmau pa sta bila Vladimir Putin in Aleksis Cipras podobna grajskim duhovom: nevidna, a vsenavzoča. Sporno zavzemanje prvega za ruske rojake zunaj matičnih meja ter nasprotovanje drugega zdaj predpisanim terapijam za preveč zadolžene evrske države je samo še zbližalo države G7, ki jih po razumevanju nemških gostiteljev že družijo demokracija, spoštovanje mednarodnega prava ter zavzemanje za gospodarsko blaginjo in trajnostni razvoj.

Poudarjanje vrednot »svobodnega sveta«, znano iz časov hladne vojne, se vrača, le da je sedanja morda še hladnejša (Marin Katusa), saj ruski predsednik v tem vidi obkrožanje Rusije in zmanjševanje v njegovih očeh upravičenega vpliva na soseščino. Klasični realistični pogled na svet tudi aneksijo Krima razume kot vračanje neupravičeno odvzetega, strašenje z jedrskimi bombniki pa kot normalno razkazovanje moči velike sile v slogu tudi držav članic Nata. Za Nemčijo, ki je vse bolj v vodstvu Zahoda, so to odmevi grdih starih časov in nesprejemljiva grožnja vse bolj prestrašenim ruskim sosedam.

Na Bavarskem so predstavili še številne druge pobude, preden pa bodo svoj pogled na dober razvoj spet lahko postavljali za zgled, bodo morali marsikaj razčistiti tudi sami. Zadnja finančna kriza je močno zamajala vero v tržno gospodarstvo in tudi velikih sedem ni soglasnih o vseh vzrokih in rešitvah. Po drugi strani pa zaradi energetske in druge »monokulture« plahni dosedanji hitri razvoj držav BRICS, ki ga je Putin že videl kot protiutež »arogantnemu« Zahodu. Bo svet prenesel te prepire, ne da bi kdo še bolj podlegel skušnjavi izvažanja domačih težav v zunanjepolitične konflikte?