Tiskane izdaje
Majhne občine nimajo vsega, kar imajo velike. A postoriti morajo vse, kar morajo tudi velike: najprej morajo biti servis občanom. Ker je občina enako kot občinski uradnik, je »serviser« zaposleni v občinski upravi. Uradniki se po upravljavskih sposobnostih delijo na dobre in manj dobre, občine pa posledično na dobro in slabše vodene. Velikost pri tem ne igra vloge. Še statistika o številu 426 Slovencev, ki jih v povprečju servisira en občinski uradnik, je le odsev približkov. Odstopanj je po slovenskih občinah precej – večinoma navzdol. Nekatere občine se združujejo, organizirajo medobčinske uprave, skupne inšpekcije, redarske službe … vse, da bi bili stroški za lastno delovanje čim manjši. Enim uspeva bolj, drugim manj.
Svetli statistični izjemi sta dve. V Šenčurju in Turnišču en uradnik »služi« skoraj dvakrat več občanom kot povprečni slovenski občinski uradnik: več kot osemstotim. Ali to pomeni, da šenčurski in turniški občinski možje delajo dvakrat več in dvakrat bolje? Da jih župan dvakrat bolj priganja? Da so dvakrat bolj učinkoviti in podjetni in je zato količina družbene sreče njihovih občanov dvakratnik slovenskega povprečja? Ali pa da občani dvakrat težje dostopajo do njihovih storitev?
Nevarno hipotezo tvega tisti, ki bi trdil, da sta kakovost in zadovoljstvo z življenjem v občinah odvisna od upravljavske sposobnosti lokalnega uradništva ali celo od njihovega števila. Županov, ki na veliko zaposlujejo, je vse manj. »Uporabniki« podjetništvo te vrste običajno sankcionirajo že na prvih naslednjih volitvah, opozicija, če je kaj vredna, pa takoj. Uradniki so v očeh ljudi samo dobri in manj dobri, občinske knjige pohval in pritožb pa poligon za »popravljanje« – ne (ne)učinkovitosti, temveč boljšega ali slabšega vtisa uradnikov. Ena formula, po kateri se merita upravljavsko (ne)usposobljen občinski uradnik ali optimalna občinska uprava, niti v teoriji ne obstaja. Optimizacije dela občinske uprave preprosto ni mogoče ukalupiti.
Pred učinkovitostjo lokalcev z obrobja se po mnenju stroke lahko skrijejo marsikatera od mestnih uprav in tudi državni resorji. A pogled v denarnice kaže drugačno prakso: mestne uradnike nadrejeni očitno višje cenijo. Ali pa so njihove malhe obilnejše. Ne samo, da imajo višje povprečne plače, tudi vatle za nagrajevanje uspešnosti imajo večje. Najvišje izplačilo za delovno uspešnost v prestolnici je bilo septembra desetkrat višje od najvišjega v preostalih dvesto občinah – tega so izplačali v Zagorju. So ljubljanski mestni uradniki zato desetkrat boljši od zagorskih?
Ali pa so morda najboljši solčavski? V Solčavi, občini z dobrimi 500 prebivalci in šestimi uradniki, en uradnik servisira najmanj – le 86 občanov. Kljub temu so leta 2013 za lastno delovanje namenili rekordnih 38 odstotkov vseh odhodkov občine ali 1206 evrov na občana. Če si ti ne belijo glav s številom občinskih uradnikov in še manj z njihovo upravljavsko sposobnostjo, bi si jih s takšnimi »računicami« morali.
