Če je kdo po prvih stotih dneh Donalda Trumpa v Beli hiši še upal, da so bile v kampanji izrečene besede namenjene zgolj »jeznim« volivcem, ki jih je potreboval za zmago, in da se bo kot predsednik »obrusil«, so ta upanja zdaj pokopana. Da Trumpa ne bo preprosto »udomačiti«, ker ne gre le za njegovo »zunanjepolitično neizkušenost, zaletavost, prevelik ego in neotesanost«, ki »brizgajo« iz vseh njegovih tvitov, so že marca po obisku kanclerke Angele Merkel v Washingtonu kazale prve resnejše politične analize.
Merklova se je namreč domov vrnila kar precej zaskrbljena. In to nikakor ne le zaradi »bad, bad Germans«, ki »zlorabljajo EU« in v ZDA prodajo »veliko, veliko« preveč avtomobilov. Neprimerno bolj zaskrbljujoče so bile ugotovitve, da predsednik, ki se je v Belo hišo zrinil z nacionalistično inspiriranimi idejami o »Ameriki najprej« in s populistom všečnimi »razlagami«, kako da so ZDA pravzaprav žrtev svetovne politike, za katero (tako kot za Nato) plačujejo preveč, in svobodne trgovine, zaradi katere imajo doma toliko škode (TTIP, Kitajska ...), v resnici tudi misli, kar govori. In da bo to, ker je pač Trump, brez dlake na jeziku »zelo, zelo jasno« povedal tudi vsem starim čezatlantskim partnerjem, takoj ko jih prvič sreča.
Rezultat vrha G7 je zato porazen. Merklovi in novemu francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu je šele z igranjem na Trumpov ego, češ da svet ne bo kos segrevanju, če ga ne bo vodila Amerika, uspelo doseči, da Trump pariškega dogovora ni torpediral že v Taormini, ampak si je vzel teden dni časa za premislek. Kar je zelo bedna tolažba po vrhu, ki je v celoti izzvenel kot šesterica proti ameriškemu »razbijaču«.
Besede nemške kanclerke, da so »minili časi, ko smo se lahko zanesli drug na drugega«, in da »moramo Evropejci zdaj resnično vzeti usodo v svoje roke«, so zelo pomenljive. In politično težke. Spominjajo na to, da Zahodni svet, ki je z napadom na dvojčka nekoč simbolično doživel svoj varnostni 11. september, zdaj doživlja še političnega. Le da samouki pilot, ki nevarno pilotira letalo proti vsem simbolom zahodne povojne svetovne ureditve, tokrat ni tuji terorist, ampak vase in v svoj prav zagledani ameriški predsednik.
Že v začetku julija bo v Hamburgu vrh G20, ki ga bo gostila kanclerka Merklova. Si kdo res misli, da vzpenjajoča se Kitajska, ki vse bolj prisega na okolje, svobodno trgovino in svetovni red, katerega prvi varuh so bile dolga desetletja prav ZDA, ne bo poskušala izkoristi priložnosti, in da bodo tudi vsi drugi svetovni igralci, če se v Washingtonu ne bo nič spremenilo, res samo gledali, kako se vse podira?