Tiskane izdaje
Reševanje težav posojilojemalcev, ki so kredite najeli v švicarskih frankih, že vseskozi vzbuja različne odzive. Tragične zgodbe, ki so sledile, ko posamezniki niso bili več sposobni poravnavati posojil, večini vzbujajo sočutje. Tudi v tem primeru večinoma kaj kmalu sledi pripomba, da jih v najemanje posojil nihče ni silil in da so pogodbe o posojilih podpisali kot opravilno sposobni posamezniki, kar daje z drugimi besedami (deloma zagotovo žaljivo) občutek, da to, če se niso zavedali posledic, ne bi smeli biti. Vendar je tisti, ki je leta 2005 za obdobje 15 let najel za 50.000 evrov posojila v švicarskih frankih in bil po rednem poravnavanju obrokov lani še vedno dolžan 45 tisočakov, kljub vsemu upravičeno nekoliko nejevoljen.
Zgodba s posojili v švicarskih frankih se vleče nekaj let. V zadnjih mesecih jo pišejo sodišča s svojo sodno prakso, ki je bila doslej za posojilojemalce večinoma neugodna. Zadnja odločitev okrožnega sodišča pa je drugačna – kot so pojasnili v Združenju Frank, je sodišče odločilo, da je pogodba banke UniCredit o dolgoročnem deviznem kreditu nična. Sodišče je presodilo, da je bilo tveganje preveliko, da bi morala banka pričakovati krepitev franka in da bi morala to komitentu pojasniti. Že prej je v postopku izvršbe v prid posojilojemalki odločilo mariborsko višje sodišče, sodišče v Celju pa naj bi ugodilo predlogu za odlog izvršbe. Sodna praksa se očitno počasi spreminja.
Vprašanje je, ali je imelo pri tem kakšno vlogo tudi pravno mnenje, ki sta ga spisala dva ustavna pravnika Ciril Ribičič in Boštjan M. Zupančič in ga skupaj s kolegom Francem Gradom pred kratkim nadgradila še v interventni zakon. Ta predvideva konverzijo posojil v švicarskih frankih v posojila v evrih, pri čemer bi bile upoštevane in obračunane tudi obresti na evrska posojila, s čimer verjetno odpade argument kritikov, da so bila posojila v frankih ugodnejša in bi bili tako tisti s krediti v evrih na slabšem.
Kritiki reševanja nasedlih posojil nasprotujejo tudi temu, da bi se napačne odločitve posameznikov reševale na plečih »vseh davkoplačevalcev«, a po predlogu naj bi bile plačnice banke, ki še vedno ne bi ostale brez zaslužka, le manjši bi bil.
Opozorila Banke Slovenije pred podeljevanjem posojil v frankih pa, roko na srce, niso bile namenjene najprej komitentom bank, ampak njihovim vodstvom. Če bi te želele komitente opozoriti pred nevarnostmi sprememb v tečaju švicarske valute, bi to z lahkoto storile – opozorilo bančnika bi pri posamezniku, ki je prišel sklepat posojilo za deset ali celo nekaj deset let, zagotovo zaleglo bolj. Tudi v tem primeru bi pri najemu posojila verjetno vztrajala večina tistih, za katere želeno posojilo v evrih preprosto ni bilo dostopno in so se lahko zadolžili zgolj v frankih. A če bi ti morali vedeti, da so za tak znesek kreditno nesposobni, in sprejeti posledice, ali ni potem na istem tudi banka?
Tisti, ki jih je zgodba prizadela, pričakujejo poseg oziroma reševanje države, del javnosti pa temu ostro nasprotuje. Prepričani so, da pisanje oziroma spreminjanje zakonodaje, da bi s tem rešili posledice preteklih napačnih odločitev skupine posameznikov, pač ni primeren način in da bo, če stopi država po tej poti, seznam dolg. Tukaj pa jim je težko oporekati.
