Sijaj in sence ZDA pod Trumpom

Donald Trump se rad kiti z bogastvom, a je sedanji ameriški predsednik leta 2016 zmagal, ker je bolje od drugih prepoznal stiske navadnih Američanov. Ljudem, ki jih je takratna demokratska nasprotnica Hillary Clinton označevala za obsojanja vredne, je priznal krivice prejšnjega razvoja in jim obljubil, da jih bo odpravil. Potem bodo sodili tudi v tekmi za njegov drugi mandat v Beli hiši.

»Največji predsednik po Ronaldu Reaganu«, kot je republikanskega prvaka oklical nasprotnik demonstracij za njegovo razrešitev iz vzhodne Pensilvanije, rad našteva svoje dosežke, na primer zniževanje davkov za poslovni svet, ki pripomore k rasti in zaposlovanju, dogovor z Mehiko o omejevanju rekordnega nezakonitega priseljevanja, več sredstev za obrambo, širjenje zdravstvenega zavarovanja, reforme kazenskega sistema in še marsikaj. V poklon razdvajajočemu republikanskemu predsedniku iz osemdesetih let minulega stoletja, ki mu zdaj tudi nasprotniki priznavajo velike gospodarske zasluge, ter v pripravah na utrditev lastne politične dediščine Trump dosedanji razvpiti slogan »Naredimo Ameriko spet véliko« nadgrajuje z »Ohranimo Ameriko véliko!«.

Tudi tisti, ki po prvi Trumpovi zmagi niso napovedovali skorajšnjega propada, so začudeni nad obsegom in kontroverznostjo zunanjepolitičnih izzivov, ki si jih je zadal. Res so tudi Reaganu šele z zamudo priznali zasluge za spopad z japonskim protekcionizmom in sovjetskim imperijem, a Trump prizadevanja za pravičnejše trgovinske odnose s Kitajsko in številnimi drugimi državami vodi v ideološko precej motnejših vodah. Številni ekonomisti se strinjajo z očitki na račun kitajskega protekcionizma, a tudi svarijo, da preveč agresiven obračun z njim lahko škoduje vsemu svetovnemu gospodarstvu.

Ameriški predsednik poleg tega žali nekatere zaveznike v času, ko nasprotna aliansa Rusije, Kitajske, Turčije in Irana širi svoj vpliv. Tudi Ronald Reagan je stavil na posebno vlogo ZDA v zgodovini in svetu, a je vrata sijočega mesta na hribu pustil odprta.