Na vročem stolu

Za evropski parlament so zaslišanja kandidatov za komisarje kot simbolna ura razkazovanja mišic. Neposredno izvoljena institucija noče biti le spremljevalka velikih odločitev. Zato v parlamentu želijo, da bi bila zaslišanja resna in odločilna. Četudi glasujejo le o komisarski ekipi kot celoti, lahko z negativnim mnenjem prisilijo kandidata k odstopu. To se je zgodilo pred desetimi leti in tudi pred petimi.

Novost letošnjih postopkov je, da je izvoljeni predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker človek parlamenta in njegov zaveznik v bitki med institucijami EU. Veliko zmago so si parlamentarci izbojevali že s tem, ko so voditeljem članic z Angelo Merkel na čelu vsilili imenovanje zmagovalca evropskih volitev Junckerja za predsednika komisije. Negotovo je, koliko so sploh pripravljeni Luksemburžanu metati polena pod noge. Neuspeh komisarjev bi bil namreč tudi njegov neuspeh. Oslabil bi njegovo moč.

Druga novost je, da bo prihodnjih pet let v parlamentu delovala nekakšna velika koalicija konservativcev, socialistov in liberalcev, ki bo jedro fronte proti okrepljenim evroskeptičnim silam. Širijo se govorice o veliki kupčiji glede potrditve vseh komisarjev. Kljub temu je pred zaslišanji kar nekaj nemira med kandidati, vsaj pol ducata jih je na seznamu ranljivih. Ni izključeno, da bi bil neprepričljiv zagovor na zaslišanju usoden za koga od njih.

Juncker je zasnoval politično močno komisijo, s katero želi vrniti v Bruselj nekaj moči, ki je med krizo šla v članice. Nejasno ostaja, kako bo deloval sistem podpredsednikov in komisarjev s pristojnostmi, ki se prekrivajo. Za uspešno delovanje se bodo morali ogniti bitki za prestiž in pretiranim notranjim trenjem. Večji izziv kot kakšna minimalna kadrovska rošada v novi komisiji pa je za Junckerja uspešno izvajanje velikih nalog, ki v prihodnjih letih čakajo Unijo.