Sindikalni apetiti

Če bi vlada ugodila vsem zahtevam sindikatov javnega sektorja, bi državo vrnila v spiralo recesije. Masa za plače v javnem sektorju se je v zadnjih dveh letih povečala za več kot deset odstotkov. To pomeni več kot 300 milijonov evrov, povprečna plača pa se je zvišala za sedem odstotkov. Plače v javnem sektorju že četrto leto zapored rastejo hitreje kot v zasebnem sektorju. Vlada nenehno ponavlja te trditve, da bi prepričala predstavnike delojemalcev, predvsem pa javnost, da stavke, ne včerajšnja, ne tri napovedane za februar, niso upravičene.

Samo zahteve skupine, ki je pripravila včerajšnji shod, bi državno blagajno stale od 400 do 450 milijonov evrov, želje vseh sindikatov javnih uslužbencev skupaj pa 991 milijonov. Gospodarstveniki in makroekonomisti se ob teh številkah držijo za glavo, številni zaposleni v zasebnem sektorju pa ne razumejo, nad čim se uslužbenci sploh pritožujejo, in se sprašujejo, od kod jim take zahteve.

Sindikalisti in uslužbenci pa gledajo z drugega zornega kota – vlada je za višje plače 5900 zdravnikov namenila 17 milijonov evrov, za plače 2500 ravnateljev in direktorjev pa približno devet milijonov. Zdaj hoče vse druge odpraviti z 18 milijoni, ki bi jih razdelili predvsem doktorjem znanosti in magistrom, zaposlenim na delovnih mestih, primerljivih z zdravniškimi. Včeraj stavkajoči sindikalisti pa so prepričani, da je zaradi poviška treba zdravnikom spet vzpostaviti vsa razmerja v enotnem plačnem sistemu. Da si več zaslužijo vsi in ne, kot je bilo včeraj večkrat slišati, le elite. Kar so, vsaj upamo lahko, morali predstavniki vlade predvideti v trenutku, ko so popustili zdravnikom. In tudi takrat, ko so več dali ravnateljem in direktorjem. Apetiti uslužbencev, posebno v skupnem seštevku, nikakor niso majhni, a vlada lahko to, da so tako zrasli, pripiše predvsem sebi.