Sindikat za 21. stoletje

Sindikalne organizacije so, kot vsaka druga družbena institucija, otroci svojega časa. Nastale so v obdobju industrializacije, v »dolgem 19. stoletju« zgodovinarja Erica Hobsbawma, ko so tovarne še bile glavno gonilo kapitalistične ekonomije. S postopnim propadom tovarn, ki v globalni ekonomiji nezadržno sledi poceni delovni sili, so skupaj s svojim članstvom začeli usihati tudi sindikati. V tem procesu dolgega trajanja je njihova družbena vloga utrpela dodaten velik udarec še s tranzicijo iz socializma, ki je omogočila krajo družbenega premoženja – tajkunizacijo, svoje pa je z množičnim odpuščanjem in veliko brezposelnostjo dodala še zadnja gospodarska kriza.

Ti procesi so sindikate prisilili, da so se namesto v potrebno posodobitev svojih organizacij in delovanja preveč usmerili v zaščito neposrednih ekonomskih interesov svojega članstva, kot socialni partnerji in soustvarjalci družbenega reda so nehote pomagali legitimizirati divjo privatizacijo, z referendumskim nasprotovanjem pokojninski reformi pa so se skoraj ujeli v stavkovno zanko »zime nezadovoljstva«, ki je avtoritarni vladi Margaret Thatcher dala povod za uničujoč obračun z britanskimi sindikati.

Kljub temu so naši sindikati daleč najbolj legitimne družbene institucije. V nasprotju z vladajočimi političnimi elitami se pri njih ne postavlja vprašanje, v čigavem interesu dejansko delujejo. Kot pravilno ugotavljajo poznavalci sindikalnega gibanja, so pri kritični refleksiji neoliberalnih politik na prvem mestu prav sindikati, odločilno vlogo so odigrali tudi pri ohranjanju (temeljev) socialne države, ki sta jo najbolj ogrožali obe Janševi vladi.

Nevarnost za socialno državo ostaja. Poleg aktualne vlade, ki je zaradi prevladujoče ekonomske politike SMC vse kaj drugega kot socialna, nas mora še dosti bolj skrbeti zaradi nadnacionalnih finančnih elit in njihovih projektov, ki napadajo suverenost nacionalnih držav (prostotrgovinski sporazum TTIP), ali – kot je to jasno razvidno v primeru Grčije – zaradi vzpostavljanja nemškega ekonomskega in političnega primata nad EU. V obeh primerih so in bodo najvišjo ceno plačali prav socialna država in ljudje, ki ne sodijo v elito.

Ironija zgodovinske dialektike je, da ravno to omogoča preživetje sindikatov v 21. stoletju. Ni je namreč boljše podlage za sindikalno delovanje, kot je ravno ogrožanje temeljev socialne države. Socialna neenakost narašča, neoliberalizem kot vodilna globalna ideologija vse bolj očitno ne deluje, potreba po ekonomski in politični alternativi je čedalje večja. Vse to je voda na mlin sindikatov, ki obenem uživajo še čvrsto podporo slovenske javnosti.

Da bi lahko šli po tej poti, se bodo morali sindikati vrniti k svojim koreninam in postati razredne organizacije. V razredni boj, ki lahko v globalnem kontekstu edini osmisli njihovo prihodnje delovanje, pa bodo morali bolj vključiti vse družbene skupine, ki so zaradi preteklega oženja polja sindikalnega delovanja praktično izpadle iz procesov družbenega odločanja in redistribucije: mlade, migrante in še posebno nastajajoči prekariat.