Sinekura za bodoče bivše

To, da je vlada na zadnji seji nonšalantno sprejela predlog novele zakona o visokem šolstvu in ga dala državnemu zboru v skrajšani postopek, je lahko presenečenje samo za tiste, ki so še ohranili kakšno iluzijo o stanju duha v naši politiki, in še zlasti v ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ).

Vlada, ki se po eni strani z opozicijo in socialnimi partnerji resno pogaja o pokojninski reformi, očitno ne čuti nikakršne potrebe, da bi upoštevala prevladujoče odklonilno mnenje o načrtovanih posegih v visokošolski sistem. Je to zato, ker pri omenjeni noveli ne gre – kot smo že velikokrat slišali od predstavnikov MIZKŠ – za sistemske spremembe, ampak le za nekakšne nujne popravke? Za nekakšno kozmetično operacijo, ki bo preuredila vladno visokošolsko agencijo v podaljšek MIZKŠ, ki bo olajšala ustanavljanje tujih visokošolskih institucij in bo menda onemogočila lenarjenje učiteljev v javnem visokem šolstvu?

Dejstvo je – o tem se je v zadnjih dveh tednih sicer veliko pisalo in govorilo, toda ob omenjenem sklepu vlade je nenehno ponavljanje dejstev edini način, da ta čez čas ne izginejo iz kolektivnega spomina –, da so načrtovane spremembe v visokošolski zakonodaji in še zlasti v sestavu sveta nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) naletele na skoraj soglasno kritiko visokošolskih partnerjev in tudi širše javnosti. Malokdaj so bili kritiki tako enotni in ostri, malokdaj so se tudi tako ujemale ocene visokošolskih vodstev, zaposlenih, študentov in sindikatov. Te doslej niso ustavila niti majhna vladna popuščanja pri določbah novele, ki pa so brez bistvenega vpliva na njeno vsebino.

Očitno so v MIZKŠ in v celotni vladajoči koaliciji zavestno preslišali argumente, da bodo posledice novele na naše družbene razmere dolgoročno vplivale vsaj toliko, kolikor bodo nanje vplivale spremembe pri upokojevanju. Z novelo bodo namreč – vsaj dokler bo veljala – trajno preoblikovana razmerja moči in kakovosti v visokem šolstvu, s tem pa tudi profili bodočih slovenskih izobražencev.

Verjetno ni naključje, da novela prihaja ravno v trenutku, ko je javno visoko šolstvo z zakonom za uravnoteženje javnih financ in neustavno odredbo o financiranju visokega šolstva potisnjeno v kot, odvisno od pridobitve napovedanih dodatnih sredstev v razpisih MIZKŠ. Bo v takšnih razmerah finančne odvisnosti zmoglo obdržati uporno držo? Bodo zdržali sindikati, ki se hkrati pogajajo o drugih reformah?

Pri vsem tem se, seveda, postavi temeljno vprašanje: Zakaj si MIZKŠ in vlada tako zelo prizadevata za sprejetje novele po skrajšanem postopku – tako da bi lahko začela veljati že z novim študijskim letom? Odgovor, ki se ponuja, so nove visokošolske institucije, in med njimi tudi univerze, ki jih je treba sprejeti še v času mandata te vlade. Tako bodo lahko – v primeru politične zamenjave – tudi sinekura za bivše politike in kalilnica kadrov za nove volilne zmage.