Zelena luč za drugi tir, ki jo je včeraj prižgala vlada, bi morala biti nekaj rutinskega. Zaradi majhnosti in vetra, ki so ga povzročili politiki, poslovneži, njihovi nasprotniki in tudi mediji, pa že sam začetek pripravljalnih del pomeni zgodovinski korak za Slovenijo.
Vlada je z zadnjo potezo odločno odgovorila na nesmiselna rovarjenja o upravičenosti projekta. Toda čakajo jo nove ovire, ki jih vsekakor pripravljajo nasprotniki. Trenutno so najbolj skrb vzbujajoči signali s sedeža EIB. Predstavniki te banke šele zdaj, ko se dela že začenjajo, postavljajo nenavadna vprašanja. O teh dilemah so strokovnjaki govorili že v času sprejemanja DLN ter pozneje še večkrat ob javnih razgrnitvah in razpravah pri spremembah DPN. Vsi postopki so dobili podporo tudi v evropski komisiji. Ni se mogoče znebiti vtisa, da je prav ta majhen košček proge največji trn v peti očitno zelo tekmovalno naravnani evropski konkurenci, ki ima svoje prste tudi v najvišjih finančnih krogih. Noben drugi odsek železniške proge (niti v Sloveniji in verjetno tudi ne v Evropi) ni deležen toliko pomislekov, ovir, dodatnih vprašanj, intrig in nerazumno ostrega nasprotovanja kot ta. To je najboljši dokaz, kako pomemben je ta odsek proge. Zato bi se morali pripraviti tudi na možnost, da EIB ne bo pripravljena podpreti projekta kljub podpori evropske komisije.
Zgodovina sodobne industrijske in postindustrijske družbe temelji na razvoju sodobne infrastrukture in vse sodobnejših, do okolja prijaznejših in zmogljivejših komunikacij. Vse razvite države in tiste v razvoju ter celo kolonialne obmorske države so gradile povezave do morja. Samo Slovenija ima s tem nekakšne težave. Ampak drugemu tiru bo tem manj vladala usoda, čim bolj bo v slovenski politiki (pre)vladoval razum. Da bo lahko čim prej ponudila krajšo, hitrejšo in predvsem okoljsko zavednejšo vez s svojim edinim oknom v svet.