Čeprav bo treba na celostno prometno strategijo MOL (CPS) počakati do junija, je javna razprava o njej, ki je potekala po sletnih straneh, četrtnih skupnostih in v strokovni javnosti, pokazala, da si Ljubljančani želijo predvsem konkretnih prometnih ukrepov, ne pa visokoletečega besedičenja in praznih strategij. Kako bodo pripravljavci CPS na podlagi več kot 1250 konkretnih pripomb in predlogov, kako izboljšati prometne razmere za pešce, kolesarje, javni potniški in motorni promet, ter 730 anket pripravili vseobsegajočo in realno izvedljivo strategijo, si ni mogoče predstavljati. Če bi hoteli v njej upoštevati večino predlogov, pa naj gre za podaljšanje intervala za pešce na semforju ali gradnjo nove vzporedne ceste ob avtocestnem obroču, hkrati pa proučiti, kateri od večkat nasprotujočih si predlogov je »celostnejši«, bi najbrž potrebovali ekipo več deset ali sto analitikov. Včasih vsaka, na prvi pogled še tako majhna sprememba, denimo preureditev dela ceste iz dvosmerne v enosmerno, kot sta primera Vodnikove ceste ali ulice Draga, privedeta do prometnih zastojev, ki prizadenejo dobršen del mesta. Ker je čas denar, se v mestu, kamor vsak dan prihaja 120 tisoč vozačev, pozna vsaka minuta, kaj šele pol ure ali več zamude. Že v okviru splošne ankete o prometu, ki so jo večinoma izpolnjevali Ljubljančani, jih je le 57 odstotkov odgovorilo, da je avtov preveč in naj se jim zato omeji dostop ter s tem izboljša pogoje za pešačenje, kolesarjenje in javni potniški promet. Če bi vprašali Neljubljančane, ki ob dragem in prepočasnem avtobusnem in železniškem prometu uporabljajo predvsem avte, pa bi ta odstotek najbrž drastično padel.
Če bi snovalci celostne prometne strategije MOL hoteli dejansko izdelati dobro strategijo, bi morali narediti regijsko, ki bi zajela vsaj še okoliške občine. Ta bi morala vključevati tudi odgovore na vprašanja, kako iz Domžal, Škofljice ali z Brezovice kar najbolj varno in hitro priti v Ljubljano v službo ali šolo - tudi s kolesom, kako avtobusom omogočiti pogostejše in hitrejše vožnje, kar bi mnoge odvrnilo od uporabe avtov, predvsem pa kako bodo promet prilagodili vse starejšim Ljubljančanom. Vse več je takih, ki ne morejo več peš, ali si ne upajo s kolesom oziroma avtom in sta jim taksi in avtobus edini prevozni sredstvi. To pa pomeni, da bi morali zagotoviti širše pločnike, pogostejše prihode avtobusov, tudi več Kavalirjev po vseh delih mesta, ne le v središču. Kot smo doslej videli že večkrat, pa vsi dobri nameni iz prometnih strategij padejo že pri pridobivanju zemljišč za širitev pločnikov in kolesarskih stez, da o težavah z odkupi zgradb, ki segajo celo v cesto, sploh ne govorimo.
Če je res, da celostno prometno strategijo občina dela le zato, da bo lahko konkurirala za nekaj milijonov evrov evropskega denarja, je ves napor najbrž le Sizifovo početje. Ukrepi, ki so jih predlagali Ljubljančani, bi namreč stali več milijard evrov in jih desetletja ne more rešiti nobena prometna strategija – še državna ne.













