Škandal par exellence

Škandal, ki so ga sprožili na Hrvaškem zaradi domnevnega dogovarjanja slovenskega arbitra in vladne agentke v arbitražnem postopku, dobiva neslutene razsežnosti, ko ni popolnoma jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Če je imela sosednja država kakršenkoli pomislek o poteku arbitražnega postopka, bi to lahko povsem drugače uredila – seveda če bi delovala dobronamerno in v duhu dobrih sosedskih odnosov. Običajno bi bilo, da bi z normalno in utečeno komunikacijo arbitražno sodišče obvestili o svojih pomislekih. V tem primeru bi sodišče problem gotovo ustrezno rešilo, še posebno če bi sosednja država kot država v postopku predstavila prepričljive in predvsem zakonito pridobljene dokaze.

Ker tega očitno nima, se je Hrvaška odločila za dobro premišljeno, natančno načrtovano in v zanje najustreznejšem času subverzivno akcijo, katere cilj je umik iz arbitražnega postopka. Namesto običajne komunikacije so se odločili za taktiko spuščanja dimnih zaves in z umazanimi metodami (prisluškovanjem) povzročiti stanje šoka. Pretiran odziv hrvaške politike na domnevni prekršek slovenske strani, ki je bil medtem zaradi nujnega ustvarjanja videza neodvisnosti sodišča že sankcioniran, ima precej širše dimenzije. Problem, ki nastane zaradi objavljenih posnetkov domnevnega dogovarjanja sodnika Jerneja Sekolca in vladne agentke Simone Drenik, je večplasten, zadeva pa samo jedro slovenske nacionalne varnosti in ekonomske suverenosti.

Dejstvo, da so obveščevalni organi sosednje države, o čemer ne moremo dvomiti, čeprav zdaj poskušajo v hrvaških medijih zakrivati sledi, posneli vladno uslužbenko, ki je imela zelo pomembno vlogo v zadevi nacionalnega pomena, je šokantno. Tako kot je bilo šokantno dejstvo za Nemce in Francoze, da je ameriška NSA prisluškovala njihovim državnikom. Upravičeno lahko domnevamo, da so objavljeni posnetki zgolj vrh ledene gore in da imajo hrvaški obveščevalni organi v Sloveniji marsikoga na tarči. Denimo na gospodarskem področju. Kdo nam lahko zagotovi, da hrvaški Agrokor, ki je zelo tesno povezan z vsako hrvaško vlado, ni s prisluškovanjem pridobival informacij, ki so mu omogočale, da je bil vedno korak pred prodajalci v Sloveniji. Ali pa pri prodaji Žita ter številnih drugih podjetjih, ki so končala v rokah hrvaškega kapitala, ki je tesno povezan s hrvaško državo. Kdo nam lahko zagotovi, da se zgodba s prisluškovanjem ne bo ponovila, denimo, pri naslednji slovenski tarči – Zavarovalnici Triglav. To bi nam sicer morale zagotoviti slovenske obveščevalne in protiobveščevalne službe ...

Umazane metode hrvaških obveščevalnih služb na slovenskih tleh so šokantne tudi s civilizacijskega vidika. V argument, da tako ali tako vsi vsem prisluškujejo, ni mogoče privoliti. Demokratične družbe ne morejo funkcionirati v strahu, da v človekove svoboščine lahko kar tako vdirajo zaradi nekega višjega interesa in cilja. Prav to je storila sosednja Hrvaška s prisluškovanjem Simoni Drenik. Na podel način je načela njeno osebno svobodo, profesionalno integriteto in z delovanjem tajnih služb proti vladni uslužbenki najmanj užalila Slovenijo.