Izbruh epidemije uspešno zatrt, vendar virus ostaja v telesu. Tako v britanskem kot v evropskem. Zato se Evropa ne bi smela slepiti, da je problem rešen. Kriza, in to sploh ne samo finančna, je tako načela imunske sisteme nacionalnih držav in Unije, da vsak malo večji stres lahko pomeni nov izbruh. Celo na več koncih hkrati.
O Otoku, kjer se prava bitka za »še manj« Britanije šele začenja, ne bomo izgubljali besed. Za ostalo Evropo pa velja, da bi morala biti skrajno previdna. Že majske evropske volitve, ki nimajo nič skupnega s škotskim referendumom, so pokazale, da je z evropsko demokracijo nekaj hudo narobe. Vzpona desničarskih nacionalistov in evroskeptikov namreč ne gre povezovati zgolj z neprepoznavnostjo »špicenkandidatov« ali »evropske ideje«, ki da naj bi bila za povprečnega volivca »prezapletena«. Volivci niso tako neumni, da ne bi razumeli, ampak so toliko pametni, da vidijo, kam vse to vodi. V krizi, ko je o vsem odločalo samo še nekaj držav, se je namreč zelo lepo pokazalo, da se Evropa oddaljuje od maastrichtske, ki je ponderirala glasove majhnih držav, da bi v dolgih nočnih seansah lahko enakopravneje sodelovale pri iskanju soglasnih rešitev in da vse bolj vstopa v svet »trojk«, kjer rešitve določajo le še najmočnejši.
Izjava enega izmed osamosvojitvi naklonjenih Škotov, da ne morejo biti edini narod na svetu, ki je našel nafto, in postal še revnejši, je zato simptomatična. Za Britanijo. Za Evropo pa pomeni, da bo morala najti novim (tudi globalnim) izzivom prilagojen sistem svoje, nekoč zgledno razvite demokracije in solidarnosti, sicer se bo prej ali slej razletela. Federaliziranje po sili razmer in s pozicije moči je bilo namreč na stari celini od nekdaj idealno gojišče za vse mogoče nacionalizme.