Skrajno na desno

Evropa se spreminja. To je v svoji twitterski »haiku analizi« pred dnevi najlepše opisal nekdanji voditelj britanske stranke Ukip Nigel Farage. »Leta 2000 sem sedel v evropskem parlamentu, ki je zahteval sankcije proti Avstriji, ker je bila svobodnjaška stranka v koalicijski vladi. Zdaj je stanje povsem enako, a nihče ne reče niti besede. Evroskeptična politika je zdaj 'mainstream',« je zapisal politik, ki velja za poosebljenje skrajnodesničarskega strahu in trepeta Evrope.

Zadnje avstrijske parlamentarne volitve, na katerih je prenovljeno ljudsko stranko do zmage popeljal zdaj najmlajši voditelj na stari celini, so bile zgolj še en dokaz, da izumira tradicionalna politična delitev na levico in desnico. Nekoč umirjena desničarska ljudska stranka se je prelevila v milejšo različico »skrajnodesničarskih« svobodnjakov, prej vladajoča socialdemokracija oziroma leva sredina pa je tako kot drugod izgubila »raison d'être«. Postala je žrtev globalizacije, saj si je prav s tem, da je to tako nekritično podpirala, levica sama izkopala grob, v katerega so jo položili njeni nekdanji volivci, ki zdaj glasujejo za bolj »nacionalne socialiste«. Če pa se morda le še kje pojavi kaj, čemur smo nekoč pravili zmerna levica, je v tem novem »mainstreamu« takoj razglašeno za skrajno, če že ne revolucionarno levico.

V sodobni Evropi bi bilo res licemerno, če bi zaradi tega, ker so svobodnjaki, ki so v tem času zgladili svojo javno podobo, stopili v avstrijsko vlado, spet začeli uvajati sankcije proti severni sosedi. Težko bi našli dokaze, da se je Avstrija obrnila bolj na desno kakor večina njenih vzhodnih sosed, ki so od leta 2000 tudi postale članice EU. V primerjavi s tistimi, ki (ne le) zdaj vladajo v naši mogočni čezatlantski partnerici, pa je nova avstrijska vlada tako ali tako skorajda skrajnolevičarska. Tako v napovedani zunanji politiki, še bolj pa v tem, kar namerava početi na domačem prizorišču.

Kar brez čelade? Karikatura: Marko Kočevar/Delo