Skrb za državni žep

Državne naložbe, ki so ali predrage, ali je denar kam poniknil, ali so bile slabo narejene, so postale že skoraj slovenska folklora. Državljanov, ki naivno pričakujejo, da bodo pristojni na ministrstvih budno spremljali, kako so naši skupni evri porabljeni, je le še za vzorec. Večina se samo zgraža ali je vdana v usodo, da se tako ali tako nič ne da. Obstajajo pa tudi tisti, ki brskajo in opozarjajo. V javnosti poveličevani žvižgači običajno plačajo visoko ceno za svojo pokončno držo. Tudi nekdanja direktorica Lambrechtovega doma v Slovenskih Konjicah Valerija Lesjak jo je.

Lesjakova je od trenutka, ko so odprli nov del doma starostnikov in se je pokazalo, da je bil narejen zelo slabo, opozarjala ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki je bilo investitor. Zganili so se tako pozno, da je večina bančnih jamstev potekla, edino preostalo so poskušali unovčiti dan pred iztekom. Država, delno pa tudi dom sam, je plačala vsa popravila. Raje je torej dvakrat plačala vodovod, kot da bi od izvajalca zahtevala, da stvar popravi. Kot da to ni naš denar. Kot da ministrstvu dodatnih 280.000 evrov ne bi prišlo prav in da ga ne bi imeli za kaj porabiti. Recimo za upokojence, ki svoje dni preživljajo v Lambrechtovem domu.

Morda je 280.000 evrov res kaplja v morje v primerjavi z milijoni, ki so jih vgradili v stene zdravstvenih ustanov ali v asfalt avtocest. Zna biti, da so na ministrstvu prav na tak način razmišljali: Saj ni tako veliko denarja, če bomo v vse skupaj vpletli sodišče, bo trajalo in bo stalo, pa še izgubimo lahko. Vse to je res. A tako bi dokazali, da jim ni vseeno. Za denar, ki ga kronično primanjkuje, in za ljudi, ki v tem domu bivajo in si zaslužijo več kot vgrajeno ceneno robo, zaradi katere je po hiši zamakalo in je bilo bivanje tam nevarno.

Lesjakova, ki se je znašla na sodišču, je svoj prav dokazala na vseh stopnjah. Prav zaradi postopkov ni mogla nadaljevati dela kot direktorica. Še vedno pa je brez težav na ministrstvu zaposlen Tomo Brezovar, skrbnik pogodbe. Tudi po tem, ko so njegovo (ne)delovanje v primeru Lambrechtovega doma začeli pregledovati kriminalisti, je ostal vodja investicij. Res je, da je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Ampak ali res na ministrstvu ni nikogar, ki bi lahko vsaj začasno prevzel to funkcijo?

Ali so na kakorkoli ukrepali v tej zadevi, glede na to, da verjetno to ni bila edina investicija ministrstva v Sloveniji, je nemogoče izvedeti. Ministrstvo se je zavilo v molk. Nobene obrazložitve, nobenega komentarja. Narod ne more slišati njihove plati, čeprav so tam prav zaradi naroda. Vsaj kratka vsebinska izjava ministrice, ki je o vsem dobro seznanjena, saj je bila v času gradnje državna sekretarka, bi bila signal, da jih le še ni potegnilo v brezno brezbrižnosti.

Medtem zaposlena opozarja, da na več mestih streha še vedno zamaka. Nova direktorica Irena Vozlič tega ni opazila. Nadzora nad tem ni bilo, ministrstvo ga tudi ne bo opravilo, ker je to, kot pravijo, stvar direktorice. Teh ni težko zamenjati.