Skrbno dozirana samokritika

Cerkev ostaja trdna in je nihče ne more uničiti. Kljub temu so potrebne spremembe.

Objavljeno
02. avgust 2012 23.25
tlo/stolnica
Ivan Gerenčer, Murska Sobota
Ivan Gerenčer, Murska Sobota
Apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz in murskosoboški škof Peter Štumpf si kot izkušena cerkvena dostojanstvenika preprosto nista mogla privoščiti, da ne bi celo ob prazničnem dogodku, kot je bila stota obletnica blagoslovitve stolne cerkve s vetega Nikolaja, vernikom pri dveh prazničnih mašah namenila vsaj nekaj besed o zadnjih dogodkih v RKC pri nas. Če tega ne bi storila, bi tvegala očitke vernikov, da »cerkveni vrhovi« pred njimi prikrivajo pravo resnico o nepravilnostih in nečednih poslih, v katere so domnevno vpleteni najvišji cerkveni dostojanstveniki. Tudi na omenjeni slovesnosti je bilo namreč očitno, da veliko vernikov ni ravnodušnih do dogajanja v Cerkvi. Stolna cerkev je bila v času, ko RKC pri nas še niso javno pretresali »izredni dogodki«, nabito polna, ploščad pred njo prav tako. Zadnjo nedeljo pa je bilo veliko sedežev v cerkvi nezasedenih, ploščad pa prazna.

Janusz in Štumpf bi z molkom tvegala še ostrejšo kritiko najširše, predvsem laične javnosti na račun Cerkve, da sta nepravilnosti in nečedne posle znotraj nje pometla pred preprogo. Če je namreč dogajanje v zvezi z nadškofom Alojzom Uranom tudi dejansko zgolj in samo notranja stvar Cerkve, potem je gospodarski zlom mariborske škofije – predvsem pa način, kako se je zgodil – prizadel zelo veliko ljudi in podjetij zunaj cerkvenih meja.

Toda oba, Janusz in Štumpf, sta bila do dogajanja v RKC pri nas kritična merljivo zgolj z lekarniško tehtnico. Janusz je med drugim dejal, da so verniki vznemirjeni, ker v medijih berejo žalostne zgodbe o ekonomiji mariborske škofije in o dogajanju v Ljubljani. S tem je nehote priznal, da Cerkev o vsem, kar se dogaja v njej, svojih vernikov ne seznanja ali pa to dela pomanjkljivo in z zamudo. In seveda tudi nakazal, da mediji s pisanjem pretiravajo. Zato pa je bilo zelo odločno Januszevo sporočilo ne samo vernikom, temveč vsem drugim – tudi tistim najbolj radikalnim, ki pišejo, da je treba Cerkev ukiniti in ji odvzeti premoženje –, da Cerkev ostaja trdna in je nihče ne more uničiti. A je s tem, ko je vernike povabil, naj skupaj s škofom gradijo novo podobno Cerkve, vsaj nakazal, da je v notranjosti Cerkve marsikaj tudi narobe in da so potrebne spremembe.

Štumpf je bil za razliko od apostolskega nuncija malce bolj neposreden. Dejal je, da so prav dogodki zadnjih dni, ki so vznemirili notranjost Cerkve in širše, pokazali, da je Cerkev težko razumeti – ker je pač po eni strani svéta, po drugi pa grešna. Zato ljudje, med njimi tudi kristjani, v njej vidijo ustanovo, ki je polna grehov. Glede konkretnih nepravilnosti v Cerkvi je ostal na načelni filozofski ravni, zelo konkreten pa je bil do kritikov Cerkve – zlasti do medijev, ki da Cerkev postavljajo na dno družbe, in seveda do tistih, ki mislijo, da morajo Cerkev sovražiti, ker je to njihova državljanska dolžnost. Mediji smo pač priročna tarča za vse napake, gotovo pa ne glavni krivec zanje.