Tiskane izdaje
Če še velja teza razumnikov Nove revije, da je slovensko državo konstituirala slovenska kultura, bi moralo veljati, da bo ta dokončno vzpostavljena, ko bo v njej prevladala tudi politična kultura. To je te dni posebej aktualno iz dveh razlogov: ker Slovenija dobiva novo vlado, ki namerava ukiniti ministrstvo za kulturo, in ker izkušnje iz mandata od 2004 do 2008 nakazujejo veliko nevarnost ponovitve in okrepitve »brezplačniške« medijske kulture.
Spomnimo se, da je to na platformi civilne družbe pomenilo sistematične politične, družbene, osebne in še kakšne diskvalifikacije ljudi in družbenih skupin za povsem določene politične cilje tedanje oblasti. Gre za skrb zbujajočo nevarnost, ki je dolgoročno vsaj tako velika kakor javni dolg, saj najeda temelje ustavnosti in demokracije.
Z medijskim inženiringom se ob preslabo sankcionirani medijski diskvalifikaciji med ljudmi spodbuja patološke vzorce, neti se sovraštvo, nestrpnost, vzpostavlja se ozračje vsesplošne vojne vsakogar proti vsem, tudi družbene tesnobnosti, ki kliče po liku (tudi linču) krivca kot nacionalnega izdajalca. V medijski recesiji in v želji po večji obiskanosti spletnih strani te prakse povrh ne spodbujajo le politično odvisni (in za to plačani), temveč tudi nacionalni mediji.
Kako popraviš, da pokvariš
Za krhke demokracije – in Slovenija bi lahko sodila mednje – je izjemno pomembno, da so zelo občutljive na doslednost pri ločitvi vej oblasti, pri nadzornih institucijah in pri medijski neodvisnosti.
Nova Janševa vlada bo pod stalno pezo medijskega bremena tednikov in portalov, ki so bili v politično oportunih trenutkih prenašalci anonimk in diskvalifikacij vseh, ki so se ali bi se lahko postavili na pot Janševega prodora na premierski položaj. Še več. Istovetnost teh medijev s propadlimi brezplačniki iz leta 2008 je vsebinsko očitna, poleg tega je parlamentarna komisija v prejšnjem mandatu dokazala, da so nekateri uredniki pod psevdonimom zanje tudi pisali.
Naraščajoča inflacija kulture argumenta je šla vštric z nižanjem politične kulture, pri kateri so različni politiki (brezplačniki dokazujejo, da celo na račun davkoplačevalcev) aktivno sodelovali. Toda to v preteklosti še zdaleč ni bil le problem Janševe oblasti. Izmenjava očitkov v znanem duelu »Dragi Tone, dragi Borut« (2005) dokazuje širše dimenzije političnih apetitov nad mediji tudi pri prejšnjih vladah, na primer Ropovi. Pahor je tedaj Ropu očital tole: »Pa še nekaj. Ko boste agitirali med ljudmi za referendum in za neodvisnost medijev, daj, spomni se, dragi Tone, kakšen velik vpliv je imela Tvoja stranka nanje ves čas tranzicije. Z zakonom ali mimo njega.«
Skupna levo-desna zmešnjava v boju za medije se je povečevala ob izhodiščnem vprašanju popravkov na prispevke in sodbe ustavnega sodišča so šle v smer, da je ljudem absolutno treba zagotoviti pravico do popravka in odgovora. To se je s tedaj novim zakonom tudi zgodilo, toda hkrati se je začelo kazati dvoje.
Prvič, da je tedaj aktualna politika v najkrajšem mogočem času iz tega zakona naredila trojanskega konja za politični vdor v nacionalne medije. Drugič pa, da sta pravica do popravka in odgovora v kombinaciji z eksplozijo internetnih portalov postali alibi za nekakšno anonimno »novinarstvo« v slogu Robina Hooda.
V tem sherwoodskem gozdu sta se, kot kaže na račun novinarske profesije, srečala interes politike in interes založnikov (lastnikov) medijev, ki so se bali, da jim novi internetni trendi ne bi ogrozili tržnega deleža, zato so se jim podredili. Za novinarje se je na ravni internetnega objavljanja njihovih prispevkov položaj povsem obrnil. Včasih so se bralci in gledalci na njihove prispevke lahko odzivali le tako, da so se pod svoj odziv podpisali z imenom, priimkom, naslovom in kontaktno številko. Ti odzivi so bili (in so v tiskani obliki medija še vedno) urednikovani in uveljavljala so se načela spodobnega obnašanja, toda hkrati je obstajala nevarnost subjektivizma in cenzure.
V spletnih portalih medijskih hiš so se stvari dramatično spremenile: novinarji se morajo praviloma identificirati z imenom in priimkom, se držati pravil profesije, argumenta in spodobnosti, medtem ko so v želji po čim več »internetnih klikih« izpostavljeni anonimnežem, ki često kršijo vsa pravila bontona, žalijo, diskvalificirajo in podobno. Zanimivo je, da praviloma najhujše diskvalifikacije letijo v političnih debatah ter teh, ki zadevajo razmerje med Janšo in »staro nomenklaturo«.
Diskvalifikacije iz »idealizma«
Zadeve za novinarje postajajo profesionalno čedalje bolj žaljive in nesprejemljive. Trend se obrača tudi proti politikom, pa tudi proti drugim javnim delavcem, ki si želijo delati dobro in so zato v medijih izpostavljeni anonimnim diskvalifikacijam, žalitvam, sovražnemu govoru, obrekovanju itn.
V časopisu Dnevnik so v rubriki Neobjektivno konec prejšnjega tedna postavili naslov Eva Irgl o tem, da dober politik ne postaneš čez noč. Potem se je v več kot devetdesetih komentarjih usulo na to poslanko SDS, večinoma na najbolj pritlehni, osebni in za žensko kot žensko žaljivi ravni.
V Reporterju so istega dne izpostavili informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar s provokativno tezo, da je žalila Janševega sina Črtomirja. Kar se je usulo po njej, je Reporterjev kompendij nizkih čustev, pritlehnih anonimnih avtorjev in atlas spodletelih osebnosti, ki kakor da so, podobno kot urednik, prehod iz ruralnega v urbano razumeli kot prehod iz ličkanja koruze v linčanje ljudi. To sta le dva primera, mogoče bi jih bilo našteti še več.
Delo se poskuša sistematično izogibati rubrikam, ki bi netile nizke strasti anonimnih »komentatorjev s posebnimi potrebami«, toda predvsem, če ne izključno na področju notranje politike je mogoče videti mnogo žaljivega, če ne že kar patološkega pisanja. Nekaj smo jih izsledili, celo poklicali. Zanimivo je, da so bili v osebnem pogovoru mnogo manj ofenzivni kakor v anonimnih zapisih. Dokazovali so svojo privrženost demokraciji in poslanstvu do nje, praviloma pa niso odgovorili na vprašanje, zakaj za svoj argument uporabljajo žaljive diskvalifikacije in zakaj zanj niso pripravljeni zastaviti svojega imena, kakor to počnemo podpisani novinarji in komentatorji.
Nekateri izmed njih so se takoj taktično opravičili, kajti izkazalo se je, da so na primer dobro pozicionirani državni uradniki in svoje skrito življenje živijo tudi v službenem času in prek službenih računalnikov. Skupni imenovalec vseh je, da vzbujajo vtis psihološko spodletelih osebnosti. Eden bolj trdovratnih in reprezentativnih primerov je bila Cita Štrovs iz Celja, ki je odgovore na postavljena vprašanja (ne da bi razkrila svoje ime) razširila na druge spletne portale in med drugim zapisala: »Pišem pod članki, ki so podpisani. Avtorji so zanje plačani. Naj jih bo sram, da prejemajo denar za ničvredno opravljeno delo. Jaz pišem zastonj. Iz idealizma. Ker si želim kakovostnejše medije. Bolj poštene, profesionalne, kredibilne.«
Paradoks je popoln. Gospa si svoj prispevek k bolj poštenim, profesionalnim in kredibilnim medijem predstavlja z umazanimi diskvalifikacijami, anonimno, gverilsko sistematično, z zelo primitivno in globoko nedostojno javno dejavnostjo, ki je v svoji zasnovi povrh ozko politična? Mar ni v tem nekaj patološkega? Mar to zaradi razširjenosti te internetne »kloake« ne nakazuje, da je s slovensko politično in medijsko kulturo »diskvalifikacij iz idealizma« nekaj zelo narobe?
Ni ga čez moč
Taka patološka praksa je plod zastrupljenega drevesa, ki so ga skupaj zasadili slovenska politika in tako odvisni kakor neodvisni mediji. K politični kulturi spada, da se politika ne dela prek anonimk, prek medijske manipulacije, kakršno poznamo od (LDS) sindroma »dragi Tone« do Janševih medijev in precej razvejenega internetnega omrežja. V resnici so prav ti mediji po svoji medijski (in politični) (ne)kulturi tudi največji indikator kakovosti in sprejemljivosti prihodnje Janševe oblasti. Velja, da mu je v zadevah države zaradi volilnega izida treba dati priložnost, toda hkrati je pri morebitnih novih poskusih v imenu civilne družbe in politične (ter medijske) kulture treba pokazati dosledno nepopustljivost do znanega razpihovanja anonimnega sovraštva do vsega, kar je drugačno od njegovih političnih načrtov.
Po drugi strani ni mogoče sprejeti, da so novinarji in komentatorji tudi v profesionalnem smislu pri medijskih hišah zdrsnili v status gladiatorjev, ki se morajo za svoj kruh boriti v politični areni, nad njihovo usodo in dobrim imenom pa palec dviguje oziroma spušča amorfna, anonimna in predvsem žaljiva množica spodletelih osebnosti, katerih zabava je diskvalifikacija. Če namreč ustava varuje temeljno človekovo pravico do časti in dobrega imena, bi ta morala biti zapoved tako za oblast kakor za medije.
Na tej točki se velja vrniti na izhodišče in ponovno ugotoviti, kako pomembno je vprašanje nadzornih mehanizmov v državi, h katerim na ravni civilne družbe spadajo tudi mediji. Združevanje tožilstva in notranjega ministrstva je ob vseh različnostih tudi nekoliko podobno združevanju kulturnega in šolskega ministrstva ter ministrstva za znanost: v imenu varčevanja bo neka stranka nad pomembnimi resorji lahko zelo skoncentrirala svojo moč in posledično vpliv. Mar zadnjih dvajset let ni prav to osrednji problem želje po omejevanju medijske neodvisnosti in posledično tudi sorazmerno precej nizke ravni politične kulture? Podla dejavnost spletnih anonimnežev je dober dokaz za to.
