Skromna bilanca težavnega začetka

Pariško srečanje finančnikov in bankirjev G20 pomeni šele prvo etapo v konkretizaciji dogovorov z vrha v Seulu (novembra lani) v zvezi z odpravljanjem neravnotežij, ki ogrožajo globalno rast.

Objavljeno
20. februar 2011 19.07
Božo Mašanović, Bruselj
Božo Mašanović, Bruselj
Skromna bilanca pariškega srečanja, ki so jo dosegli po dolgi noči pogajanj in za ceno debelih koncesij, da bi se izognili neuspehu že na samem začetku dolgega, napornega in negotovega procesa, najbolje priča, s kakšnimi problemi se bodo predstavniki dvajseterice soočali v naslednjih etapah. Aprila bo treba na temelju dogovorjenih splošnih kriterijev določiti smernice za oceno kazalnikov, kar je naslednja težavnostna stopnja, pri kateri bo znova treba premagati nacionalne zadržke udeležencev. In naposled, na koncu procesa, se bodo pogajalci znašli pred najbolj kočljivo nalogo, saj morajo izoblikovati jasne politične usmeritve, ki bi omogočile odpravljanje neravnotežij.

Že prva etapa je torej pokazala, da bo dogovor stkan z verižnimi koncesijami, s kakršnimi se je francosko predsedstvo G20 izognilo neuspehu ali celo popolni blokadi pariškega srečanja. Prst graje ni uperjen zgolj proti Kitajski, ki je gostiteljici uvodnega srečanja Christine Lagarde povzročila največ preglavic, kajti tudi druge države nameravajo krčevito braniti svoje interese, če bi bili ogroženi. Nemški minister Wolfgang Schäuble je, po odmevih iz konferenčne dvorane, vnaprej opozoril, da se bo evropska gospodarska velikanka - ki se ponaša z največjim presežkom v tekoči bilanci - uprla, da bi kazalnikom določili s številkami podkrepljene cilje.

Kljub težavam, ki se bodo pojavljale v naslednjih fazah prelivanja načelnih dogovorov v konkretne zaveze za spodbujanje trdne, trajne in uravnotežene gospodarske rasti, ni mogoče prezreti, da se je G20 reševanja problemov lotila z lažje plati. Finančne krize, ki je dobršen del globalnega gospodarstva pahnila v recesijo s hudimi socialnimi posledicami, namreč niso zakrivila zgolj neravnotežja, čeprav se že nekaj let postopoma povečujejo, temveč prej nebrzdana sla po čedalje večjih in tveganih dobičkih, ki jih omogočajo vse bolj zapleteni finančni produkti, nad katerimi so regulatorji izgubili nadzor. Podobno pa velja tudi za špekulativne sklade in bonitetne agencije. Dvajseterica je resda že na prvem vrhu novembra 2008 v Washingtonu napovedala odločne ukrepe in jih kasneje tudi sprejela, vendar se zdi, da je duh profita znova ušel iz steklenice.

Pred Francijo, ki je z ambicijo nove metle napovedala nadaljevanje boja proti globalnim neravnotežjem, a tudi uresničevanje drugih prednostnih nalog, kot so reforma mednarodnega finančnega sistema, preprečevanje nepredvidljivih nihanj cen surovin, predvsem hrane, ali pa iskanje inovativnih rešitev za razvoj svetovnega juga, je še skoraj devet mesecev dela in upanja v ugoden razplet. Predvsem za Nicolasa Sarkozyja, kajti zadnja klapa predsedovanja G20 bo padla na začetku novembra na vrhu neuradnega svetovnega gospodarskega direktorija v Cannesu, torej prav v času, ko se bo v Franciji začela zagrevati politična kampanja za naslednje predsedniške volitve. In celo, če bi se kot tekmec za Elizej pojavil zmagovalec sondaž Dominique Strauss-Kahn, ki ima kot izvršni direktor IMF tudi izjemno pomembno vlogo pri uresničevanju strategije G20, bi prav uspešno predsedovanje elitnemu klubu bržčas dvignilo Sarkozyjeve politične delnice, ki ob nakopičenih domačih problemih vse bolj padajo.